ronja
|
Razumem, verjetno je bil res nesporazum - zavedlo me je to, ko si napisala, da planirata še enega otroka - midva to delava, kadar sva res ok, samo to smo različni in ni enega prav; torej če prav razumem: ti veš, da ni vse ok v vajinem odnosu, vendar pa si mu vedno zaupala in kar se tega tiče si mislila, da je ok, zdaj si se pa ustrašila, ko si ugotovila, da mu v bistvu zdaj pa ne zaupaš več, ker ti ni takoj povedal, da gre z žensko kolesarit in ker s tabo nikoli ni hotel it - je tako? Kar se tega tiče: verjetno ti še zdaj ne dela nič za hrbtom, saj ti je povedal, da je šel s prijateljico kolesarit - če bi imel kaj za skrivat, ti verjetno niti ne bi povedal, da z njo, saj sama ne bi izvedela... Se pa strinjam s tabo - tudi jaz ne bi ravno srečno pogledala, če zame ne bi imel nikoli časa, za prijateljice pa bi se odpeljal kamorkoli. Ampak problem je v prvem delu, ne toliko v drugem... Kaj je tisto, kar bi ti rada rešila pri svetovalcu? Mogoče je to tisti vzrok, kar on "rešuje" s prijatelijco-športnico. Ni nujno, je pa precej verjetno. Praviš, da bi ti rada šla k svetovalcu, on pa ne - ti vidiš problem, on pa ne. Torej mu ti povej, kaj je problem,ki ga vidiš, ne se pustit kar prepričat, da ni nič narobe, če veš, da je. NI treba k svetovalcu, če ne želita, ampak treba je pa rešit, to lahko daš tudi njemu vedet. Povej mu, da ne boš doma mirno čakala, dokler se nekaj ne zgodi - ali da te prevara ali da se odtujita in da ga imaš rada in se boš borila za vajino vezo ter ga vprašaj, če bi se on tudi. Če bo odgovor, da pretiravaš (verjetno), da itak ni nič narobe, mu povej, kaj se tebi zdi narobe, kaj te boli, kaj si želiš... In tudi če se bo zadeva začela razvijat v ornk prepir, je to še vedno boljše kot pa tole plesanje okoli vrele kaše. Kar se športa tiče: lubi je pač nadarjen za šport in mu sama ne bom mogla nikoli sledit v njegovem tempu (mu tudi fantje ne morejo, tak da nimam šans), ampak njemu ni problem se malo prilagodit, ker si pač želi bit z mano. Meni se zmeraj zdi, da ne bo mel nič od badmintona z mano, ampak on pravi, da mu je ok - ja, fajn:). Ampak razumem pa, da se ne more zgonit pri športu z mano, če pač ne sežem tja do njega... In mi ni problem, če to dela z drugimi (tudi s puncami), ki pač to boljše znajo:). Ampak verjetno tebe tale kolesarka sploh ne bi ne vem kaj motila, če bi mu bilo do tega, da tudi vidva kaj počneta skup in če ne bi on naenkrat spremenil mišljenja okoli športa in prijatleljsta s puncami. PS: tudi lubi ne pleše, pa ne vidim nič slabega v tem, da grem pač plesat s kom drugim. Ok, zdaj res že dolgo nisem šla, ampak ni on razlog. Če ti žrtvuješ svoje hobije in potem podzavestno pričakuješ, da jih tudi on, to ni ravno ok... Boljše, da vsak svoje obdržita in najdeta kompromis... Hkrati pa se ne more samo on prilagajat tebi: če ti nimaš kondicije in ne zdržiš enega klanca, on bi pa rad kolesaril po hribih, potem ni fer, da si jezna, da tega ne počne s teboj... Rajši najdita nekaj, kar bo obema ok. Meni gorsko kolesarjenje ni prav nič všeč, sovražim klance, pa sem sicer prirasla na kolo (to je moje prevozno sredstvo), zato ne pričakujem od njega, da se bo po polžje premikal z mano. Pa sva šla parkrat in nama je bilo fino (ok, če odšteješ par astmatičnih napadov;), samo ko imaš že tako malo časa, takrat bi rad tisti šport res maksimalno izkoristil... Tudi na morju grem recimo jaz sama plavat, ker tisto skupno namakanje je fajn, ni pa to to. če bi bila sama jezna, da gre lubi na hokej na rolerjih s sodelavkami, z mano pa ne (ok, ga še nisem povabila), bi bilo nefer, ker sama sicer znam rolat, ne znam pa hokeja in bi mu bilo dolgčas z mano (ok, mogoče ne dolgčas, zabaval bi se ziher, samo ne bi bil pa to tak šport). Štekaš, kaj mislim? pridi mu na pol poti: ne samo zahtevat, da naj ti da motivacijo, da migaš, najdita nekaj, kar je obema fajn delat - skupaj.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|