IZVIRNO SPOROČILO: ma_mi

zelenka in ostale, ki imate podobno mišljenje kot tale punca

Tako bom rekla, lahko se dogovorimo in vam za 24 ur oz. več posodim mojega otroka oz otroka moje prijateljice in lahko same vidite kako je imeti invalida. Vsakodnevno gledaš počasno umiranje svojega otroka, gledaš, kako ga drogirajo in kako je za zdravnike poskusni zajček, gledaš ga kako joka in ti ne more povedati in ne pokazati, kje ga boli, gledaš kako si ga podajajo, kako te noben ne upošteva, kako ti kot mati vedno delaš vse narobe in nimaš pojma, gledaš otroka ki se v napadu zvije od bolečin,,...... pa enostavno ne moraš nič narediti, ne moraš mu pomagati. Lahko mu ponudiš samo ljubezen in mu stojiš ob strani ob tem počasnem umiranju na obroke. Ne, nobenemu ne privoščim tega, a gledati lastnega otroka kako leta in leta umira - tudi to ni življenje, temveč samo trpljenje.
Zamislite si svoje pikice, ki jokajo in se zvijajo od bolečin, vam pa nekdo nebi dovolil iti zraven - lahko bi samo gledali otroka kak meter stran. Kako bi se počutile?

Vsakodnevno se borim s svojim otrokom, vidim stvari, ki vsi mislite, da jih pri nas ni (pretepanje invalidov in avtistov da so plavi),...
Ne, če bi se mi sedaj karkoli pokazalo, da ni uredu, bi brez premišljevanja zaključila nosečnost, čeprav bi se mi trgalo srce in mi nebi bilo vseeno.

Ne mislite na splav kot na uboj - sicer načeloma je, toda kaj je bolje; umreti v trenutku ali na obroke v nekaj letih ???

Ja res je veliko stvari odvisno od stopnje invalidnosti, toda stopnja invalidnosti je kot loterija - koliko možnosti imaš za sedmico ? no toliko je tudi možnosti ali da bo blaga stopnja ali da bo najhujša.
Vse, ki še nimajo otrok oz. imajo zdrave otroke bi jaz pozvala, naj dan oz. kar teden dni preživijo z nami - me prav zanima, če bi ostalo mnenje enako.

Ne obsojajte žensk, ki naredijo splav z razlogom, tudi jaz bi ga, pa čeprav obožujem otroke.

Še bi lahko pisala, pa se mi zdi, da verjetno nebi bilo efekta - žal.
Te zadeve moraš izkusiti in videti, potem lahko presojaš in obsojaš - pa ne izkusiti blagih stopenj, kjer se invalid lahko sam nahrani, zrihta,.., izkušnja hujše oblike pokaže pravo sliko
Lp

IZVIRNO SPOROČILO: RedSonja


Kaj pa je s tvojim otročkom? Če ni preveč osebno vprašanje.
Se pridružujem tvojemu mnenju. Jaz sem imela brata invalida in lahko tudi rečem, da je eno samo trpljenje cele družine. Moj brat je sicer zbolel pri 8 mesecih za miningoencefalitisem.

IZVIRNO SPOROČILO: ma_mi

zalenka, ja nisem želela prikazati, kot da se ne strinjam z člankom/videom in napisanim, tudi meni je ta del " jaz sem bila takrat otrok s svojimi pravicami, pa se za moje pravice ni nihče vprašal. In tukaj me nihče ne prepriča, da je to prav. Če se gremo za pravičnost, potem naj to velja za vse." dober , zelo dobro povedano in grozno mi je, kar se ji je zgodilo oz. kar je preživela.
Žal pa preveč ljudi to izkoristi v boju zoper splav ne glede na to, da včasih obstajajo resni razlogi za to in se potem zaradi podobnih zadev spravijo na tiste, ki so se odločili za splav. No to mi ni všeč in to je dejansko tisto kar me moti. Sej tudi staršem, ki se morajo odločiti za splav ni lahko, zna biti pošteno boleče a si ne upajo o tem govorit, ker bi bili takoj degradirani s strani zagriženih feministk. Vsi vemo, da za bolečo izkušnjo je najboljše zdravilo čas in pogovor. Kje pa te starši lahko govorijo? Ničkolikokrat sem videla na forumih, ko je ena omenila da je naredila splav oz. da misli na splav, se je usul val zagriženih feministk.
Jaz pravim; Ne obsojaj in ne sodi človeku za dejanja, za katera ne veš zakaj so bila storjena.

Da pa ne bom delovala čisto zagrenjeno, naj povem, da imeti otroka invalida res ni enostavno, ker dejansko pri nas "orješ ledine" z njim, saj je vsak otrok individualen, žal pa so pravila in zakoni pisani le splošno.
Res pa je tudi, da te tak otrok nauči stvari, za katere prej nisi niti vedel, niti te ni zanimalo, odpre ti nova obzorja, nauči te biti trden, spoznaš nove ljudi.
Najlepše pa je, ko ti pokaže, da te je vesel, ko ti pokaže lička da mu daš poljubček, ko te objame in se privije k tebi,... no to pa so trenutki, ki pri zdravih otrocih hitro minejo, pri naših posebnih sončkih pa ostanejo dolgo, dolgo .

Sej punce, nisem tako zagrenjena, kot je mogoče v postu delovalo, ampak ravno včeraj smo imeli en sestanek v vrtcu pri naših posebnežih in me je direktorca pošteno razkurla z izmikanjem odgovornosti in označevanjem nas staršev za lažnivce ( no sej mi smo ji tudi povedali svoje in je imela ene dva čudna izbruha jeze - kar pomeni, da smo jo spravili s tira ), da je moj post nastajal pod vplivom jeze na uno kuro - ne moram je drugače označiti. .

IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen

Še jaz se javim za seznamček, čeprav tokrat še anonimna, ker moji sorodniki še ne vejo, da pričakujemo. Ne bi pa rada, da izvejo preko foruma....

V glavnem, rok imam 21.8., to je moja 5. nosečnost in moj 5. otrok. Včeraj sem imela pregled in sem videla malo bitjece, ki že razgraja

Videla sem, da ste tudi že na FB. Rada bi se vam pridružila tudi tam, ker sem več na FB, kot na RR.

Se še kaj javim. Uživajte nosečke!

IZVIRNO SPOROČILO: ma_mi

IZVIRNO SPOROČILO: RedSonja


Kaj pa je s tvojim otročkom? Če ni preveč osebno vprašanje.
Se pridružujem tvojemu mnenju. Jaz sem imela brata invalida in lahko tudi rečem, da je eno samo trpljenje cele družine. Moj brat je sicer zbolel pri 8 mesecih za miningoencefalitisem.

RedSonja, napisala sem ti zasebno sporočilo a ne vem če je bilo uspešno poslano, ker mi v poslanih sporočilih ne pokaže, da je kaj poslano.
Če ni bilo poslano, mi sporoči in bom še enkrat napisala.

Imamo zelo podobno izkušnjo, saj je tudi naš sonček rojen kot popolnoma zdrav otrok, vendar pa tu še nebi govorila o diagnozi, ker je zelo redka in bi bila preveč prepoznavna, to pa še ne želim, ker še nihče ne ve za nosečnost.

Me pa veseli da si se oglasila in hvala za to, ker vem da o tem ni enostavno govoriti, me pa full zanima "vidik" sorojencev do invalida.
Lp

IZVIRNO SPOROČILO: printemps

dobro jutro nosečke , danes je pa za mano malo boljša noč. Včeraj sva torej bili z mojo lijo, po celi prebruhani noči, že spet pri veterinarju (beri 4 ure). Pregledovali so jo 3 zdravniki in ugotovili, da ima sicer malo nepravilne oblike srček, ampak da to ni bil razlog za te njen hude bolečine. Ker je toliko bruhala, so naju dali na infuzijo, ki je trajala 3 ure. Tam sva sedeli in se lepo čohali, res je bila pridna. Zdraniki so mi delali družbo, nakar so prišli do trenutne ugotovitve (ker je po vseh možnih testih in preiskavah res vse v redu), da so bile krive zaprte analne žleze in posledično zaradi tega ni mogla normalno odvajati blata in vetrov. Na sliki rentgena so mi pokazali, da je v njenem trebuščku polno vetrov in da jo je to tako zelo bolelo. Sekundarni razlog je bila pa višinska bolezen! Sej nisem mogla verjeti, ampak bo očitno res nekaj na tem. Sicer je moja lija zelo športen kuža, ampak ker ima malo nepravilne oblike srček, se v enem tednu očitno v franciji na smučanju ni mogla dovolj adaptirati na višinsko razliko (1800 m)n in jo je potem v petek zvečer to še dodatno zmartalo in zvilo (zato je tudi v petek zvečer zelo težko dihala). Torej po enem tednu smo ugotovili, da je imela zamašene analne žleze in višinsko bolezen. Po vsem temu, pa je mene že v sredo zvečer močno bolelo v trebuhu, pa sem upala,d a bo minilo. Potem je lija bruhala celo noč, pa sem pozabila na bolečine. Včeraj pa celi dan bolečine v trebuhu, ampak nisem mogla kaj, ker sem bila z lijo pri zdfravniku. Zvčer je bilo pa prehudo, zato sva z mojim šla na urgenco. Tako, da sem še jaz dobila temeljiti pregled in rezultat, hudi krči. Vse drugo je v redu, dojenček je super, tako da sem brez skrbi. Jaz sem prvič slišala, da imaš v času nosečnosti lahko tudi tako močne krče, ampak očitno je bilo vse skupaj povezano s skrbjo in dvigovanjem moje lije. Takšno stanje je trenutno pri nas, popoldne ima lija spet zdravnika in še enkrat infuzijo, potem grem pa samo direktno v posteljo. Punce zlate ste, ker me razumete in res tako lepo podpirate!!!!!
Pozdravček

IZVIRNO SPOROČILO: RedSonja


Kaj pa je s tvojim otročkom? Če ni preveč osebno vprašanje.
Se pridružujem tvojemu mnenju. Jaz sem imela brata invalida in lahko tudi rečem, da je eno samo trpljenje cele družine. Moj brat je sicer zbolel pri 8 mesecih za miningoencefalitisem.

RedSonja, napisala sem ti zasebno sporočilo a ne vem če je bilo uspešno poslano, ker mi v poslanih sporočilih ne pokaže, da je kaj poslano.
Če ni bilo poslano, mi sporoči in bom še enkrat napisala.

Imamo zelo podobno izkušnjo, saj je tudi naš sonček rojen kot popolnoma zdrav otrok, vendar pa tu še nebi govorila o diagnozi, ker je zelo redka in bi bila preveč prepoznavna, to pa še ne želim, ker še nihče ne ve za nosečnost.

Me pa veseli da si se oglasila in hvala za to, ker vem da o tem ni enostavno govoriti, me pa full zanima "vidik" sorojencev do invalida.
Lp

IZVIRNO SPOROČILO: RedSonja

IZVIRNO SPOROČILO: RedSonja


Kaj pa je s tvojim otročkom? Če ni preveč osebno vprašanje.
Se pridružujem tvojemu mnenju. Jaz sem imela brata invalida in lahko tudi rečem, da je eno samo trpljenje cele družine. Moj brat je sicer zbolel pri 8 mesecih za miningoencefalitisem.

RedSonja, napisala sem ti zasebno sporočilo a ne vem če je bilo uspešno poslano, ker mi v poslanih sporočilih ne pokaže, da je kaj poslano.
Če ni bilo poslano, mi sporoči in bom še enkrat napisala.

Imamo zelo podobno izkušnjo, saj je tudi naš sonček rojen kot popolnoma zdrav otrok, vendar pa tu še nebi govorila o diagnozi, ker je zelo redka in bi bila preveč prepoznavna, to pa še ne želim, ker še nihče ne ve za nosečnost.

Me pa veseli da si se oglasila in hvala za to, ker vem da o tem ni enostavno govoriti, me pa full zanima "vidik" sorojencev do invalida.
Lp

Žal nisem nič dobila :(.

Hja kako sem to jaz prenašala? Brat je zbolel, ko sem imela 5 let. Odkar se spomnim, sem pač pomagala, ko sta bila moja dva v službi.  Sem ga hranila, previjala, pazila. Včasih sem bila užaljena, ker nisem mogla nikamor napočitnice, ker je pač moral bit nekdo zraven njega - moja dva sta mela pa službe, ki jih tudi nista mogla kartako pustiti. Ker smo an vasi kakšen dnevni zavod ali vrteč žal ni prišel v poštev. Pa tudi mama ga za nič na svetu ne bi dala v nobeno ustanovo.
Naj omenim, da je bilo pri nas vseh res veliko odrekanja. Pri starših na račun služb in posledično denarja, da ne govorim o kakem prostem trenutku. Onadva ga nista imela nič.
Najhuje je blo zadnjih 10 let, ker je imel konstante pljučnice in smo skozi čakali kaj bo. No leta 2008 je žal preminil. Starša pa nista znala živeti sama...no ampak to je že druga zgodba.
Jaz sem odšla v Lj študirat in tu ostala, ker mi je blo teško biti doma.
Moram reči, da se mi še sedaj ponoči sanja, da sem ga pozabila nahranit in poštimat :S.
Pa moram priznat, da malo zamerim staršem, ker so toliko obveznosti v mojem otroštvu prelagali name.... mi je kar pustilo posledice. Ne znam živeti brez skrbi in sem ena veliiiiiiika živčna razvalina. Sploh, če kdo omeni, da je bolan.... še vedno se počasi in z veliko truda spravljam k bolj sproščenemu življenju in poskušam manj skrbeti za ljudi okoli sebe in se res osredotočati nase.

Tako da, če bo možno res čim manj prelagaj odgovrnost na druge tvoje otroke. Ne rečem, da naj nič ne pomagajo ;) ...mejo morate postavit.

mene pa danes tako želodec spet matra. no že nekaj dni. karkoli pojem - lahko preizkušena stvar, ki mi pred dnevi ni škodila, pa sem napihnjen ain počutim se kot da imam 200kg skalo v želodcu. sploh ne vem več kaj še lahko dam vase, da me ne bi tako matralo.