nejcko
|
IZVIRNO SPOROČILO: liliana
Sicer pa nejcko....a si preden je dobil tvoj otrok diagnosticirano motnjo ADHD imela podobne pomislike o tej motnji kot jaz......?
Mislim, da sem glede tega že kar veliko napisala, tam nekje bolj na začetku debate. Ne, nisem imela pomislekov.
Če sem čisto iskrena, se sploh ne spomnim, kdaj sem se srečala s tem terminom. Če se ne motim, je bilo to že po rojstvu sina.
Kot sem že napisala, sem že kmalu po sinovem rojstvu ugotovila, da je drugačen od drugih dojenčkov, ki sem jih poznala, drugačen od dojenčkov, o katerih sem kadarkoli brala, slišala. Dojenčki naj bi vendarle samo spali. Jedli, kakali, spali ... jedli, spali ... In vsi, ki sem jih poznala, tudi so, res so. No, edino od ene prijateljice hčerka je bila precej jokave sorte, se spomnim, ampak takrat ko je bila ona dojenček, mene dojenčki še niso kaj dosti brigali  No, še danes je raketa ta punca.
No, kot sem že napisala, sem takoj to omenila pediatrinji, kako me je odpikala, sem tudi že napisala.
Potem mi je pa enkrat mami dala za prebrati en članek o nemirnih otrocih in mislim, da sem takrat prvič zasledila izraz HA. Ker se je članek nanašal na mlajše otroke in s tem tudi predvsem na njihovo telesno aktivnost, trmo, neposlušnost, sem takoj pomislila, da bi znalo biti to to. Zakaj? Zato, ker res nisem bila buci buci starš, ves vzhičen nad lastnim otrokom, nad tem božjim darom, prestolonaslednikom ... Nisem ga razvajala, nisem mu vsega pustila. Če zdaj gledam nazaj, sem nad njim zganjala pravi teror s svojo doslednostjo in nepopustljivostjo, ko sem ga skušala strpati v klišejske okvirje, kakšen mora biti otrok Otrok mora ubogati vsaj na tretjo besedo ... moj ni. Ne prvič ne drugič ne stotič. Za eno in isto stvar (npr. ne meči daljinca po tleh). Pa četrtič povzdignila glas ... pa sem mu skušala preusmeriti pozornost ... pa sem ga fizično odstranila ... pa spet ene 4x glasno in jasno povedala ... grdo gledala, žugala s prstom - daljinec je spet letel po tleh, pa sem zavpila ... pa sem zakričala ... in ja, tudi usekala po prstih (zdaj me pa križajte) ... dalinjec je bil spet na tleh. In jutri tudi - pa ponovi vajo - pa pojutrišnjem tudi - pa smo spet ponovili vajo in td. itd. itd.
Pa sem mu rekla, ne dotikaj se pečice, on konstantno okoli pečice. Pa sem mu spet ponovila, da se bo opekel. nič. On se muva okoli ... ko ni 10x pomagalo, sem mu prstek narahlo pritisnila ob pečico, da bi videl, da res peče ... roko je takoj umaknil, debelo gledal ... nato pa ... oh, ja ... se z obema dlanema naslonil na pečico - nekako tako so klavrno propadli vsi naši vzgojni ukrepi. 
O, ne ... nikoli nisem dvomila, ker moj otrok je bil v vseh pogledih tipičen otrok iz vseh člankov o HA, ki sem jih v njegovih prvih letih življenja prebrala (takrat še nisem imela interneta). A mojih opažanj ni nihče vzel resno. Bil je pač le bolj živahen otrok ... a ko sem ga primerjala z drugimi, tudi živahnimi otroki, je bil moj otrok še bolj živahen od najbolj živahnega in neobladljivega. Ne, nisem dvomila v HA, dvomila pa sem v lastno vzgojo in v lastnega otroka - dejansko sem nanj začela gledati kot na problematičnega in nevzgojenega mulca. Ker mi je okolje to sporočalo. Ker so me vsi ali tolažili, da bo minilo, ali mi rekli, naj ga bolj na trdo primem (tako v stilu, jaz bi že red naredil ).
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
(prosto po Štoparju)
