benji
|
Oh, LittleSun, jaz se odklapljam že leto in pol, pa mi "ne rata kablov narazen staknit". Mi pa nebi škodilo, vem. Saj se skušam zaposlit pa kaj ko med službo ves čas na RR visim. V bistvu zdaj sploh več nekako ne računam da bova uspela sama kaj naredit, tako da sem kar malo v dilemi ali naj sploh še jemljem klomifen ali ne. Če dva ali tri mesece se moram itak naročit da se dogovorimo za IVF. Najbolj žalostno pa je to, da mi tudi IVF ne daje nekega posebnega upanja. Običajno se pari nekako potem, ko dolgo ne uspe, zanašajo na pomoč medicine, in dobijo nov zagon, jaz pa se bom kot izgleda v boj podala z belo zastavo. Pa si ne morem pomagati, kakorkoli se prepričujem, da moram verjeti in upati, in da bo, ko bo namenjeno ,..pa da moram biti pozitivna,...ma vse skupaj samo lažem sama sebi. Žalostna sem, brez volje, brez resničnega upanja, da bo uspelo. Ne verjamem več v to da bom kdaj mama,..enostavno imam tak občutek, da je vse skupaj boj z mlini na veter. No tako, zdaj sem dala to iz sebe,..nisem ponosna na to, da sem taka smotka. Običajno mi ovire predstavljajo izziv in ni šans da ne dobim tisto kar hočem, ampak pri tej zadevi pa mi občutek ne da miru in se ne morem prepričati v nasprotno. Ves čas me spremlja, še predenj sva sploh začela delat na tem, da bi imela otročka, slutnja da ne bo šlo. A sem čudna, al kaj??
|