benji
|
Oh, LittleSun, jaz se odklapljam že leto in pol, pa mi "ne rata kablov narazen staknit". Mi pa nebi škodilo, vem.
Saj se skušam zaposlit pa kaj ko med službo ves čas na RR visim.
V bistvu zdaj sploh več nekako ne računam da bova uspela sama kaj naredit, tako da sem kar malo v dilemi ali naj sploh še jemljem klomifen ali ne. Če dva ali tri mesece se moram itak naročit da se dogovorimo za IVF. Najbolj žalostno pa je to, da mi tudi IVF ne daje nekega posebnega upanja. Običajno se pari nekako potem, ko dolgo ne uspe, zanašajo na pomoč medicine, in dobijo nov zagon, jaz pa se bom kot izgleda v boj podala z belo zastavo. Pa si ne morem pomagati, kakorkoli se prepričujem, da moram verjeti in upati, in da bo, ko bo namenjeno ,..pa da moram biti pozitivna,...ma vse skupaj samo lažem sama sebi. Žalostna sem, brez volje, brez resničnega upanja, da bo uspelo. Ne verjamem več v to da bom kdaj mama,..enostavno imam tak občutek, da je vse skupaj boj z mlini na veter.
No tako, zdaj sem dala to iz sebe,..nisem ponosna na to, da sem taka smotka. Običajno mi ovire predstavljajo izziv in ni šans da ne dobim tisto kar hočem, ampak pri tej zadevi pa mi občutek ne da miru in se ne morem prepričati v nasprotno.
Ves čas me spremlja, še predenj sva sploh začela delat na tem, da bi imela otročka, slutnja da ne bo šlo.
A sem čudna, al kaj??
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Danes pa res rabim dozo, sem pol noči prejokala, naslednje pol pa še k sebi prihajala. HB, da me je dragi poslušal in tolažil 
. 
, bi bilo super ampak ne,... 
, če pa sem pa že tako potrta, da ni šans da se kaj prime. 
in tistim ki ste šle polne upanja na pregled in se vrnile razočarane ...pošiljam 
. 
po moje je vedno tudi pri verskih prepričanjih zelo pomemben pogled na stvar, kako se vsega skupi lotiš in dobra razlaga s tehtnimi razlogi. Zna bit, da je bla reakcija tvojega moža bol posledica šoka, kot pa totalnega zavračanja...vsak bi rad pršu na pregled in slišal: "ja sej z vami je vse vredu, to delate narobe...samo to naredte, pa boste noseči" ampak na žalost ni vedno tako...po moje je treba vse skupi prespat, predebatirat in pol videt kako in kaj in kam naprej...pusti, da sam s sabo razčisti in potem bosta govorila dalje...medtem se ti čimbolj pozanimaj kako to poteka, kaj postopki vključujejo in si naredi jasna in (kolkor se da) objektivna stališča, ki jih boš lahko dobro zagovarjala...težko je razpravljat o nečemu, če o temu sam ne veš praktično nič in predvsem, če sam nimaš jasnega mnenja...dej mu čas, pol pa boš vidla, da se bo dalo pogovorit, v najboljšem primiru, vama rata po naravni poti med tehtanjem možnosti, v najslabšem primiru, pa ostane še vedno posvojitev...bosta vidla...samo ne obupat. 
malo časa in itak ne takrat, ko bi se morala najbolj potrudit ( službena pot - najpre moja potem njegova ), pol pa itak 
