butt3rfly
|
torej: nekaj časa nazaj sta moja tašča in tast omenila, da bi bilo zelo fajn, če bi naš 4letni mulc šel letos z njima na morje, kajti midva z mojim letošnje poletje ne boma šla, saj konec junija pričakujemo dojenčka. moj je rekel, da ni problema, jaz pa sprva nism nič kaj konkretnega rekla. pošteno povedano, mi ta misel ni bila najbolj všeč. pa ne zato, ker se nebi zastopila z njima (ravno nasprotno-imamo zelo fajne odnose). nevem, nekak mi ni bila všeč misel, da bi tamalega dala nekomu za en teden in da bi bil tako daleč stran od mene. oba z atijem ga imama grozno rada, zato je v meni ostal blagi dvom. ampak ok, ostalo je pri tem, da načeloma gre z njima na dopust. nato pa je mali čez nekaj časa začel trditi, da bi šel na morje, ampak samo z mamico in atijem, da nebi šel z babico in dedijem. in mi je kar malo odleglo. res je, da ga nihče od naju ni k temu napeljeval. se je pač tako odločil. to sem tudi omenila tašči in tastu in poudarila, da ga nihče od naju ne bo silil v nekaj, kar sam hoče. nato pa je bil prejšnji teden pri njima na obisku in občutek imam, da sta mu kar malo "možgane oprala" s tem morjem. spet je začel sanjati o tem, na veliko govoriti in podobno. kot da bi bil podkupljen na nek način. nevem, no... v meni je še vedno ostal dvom, ki se je s časoma večal. in nato mi tast in tašča povesta, da imata namen iti v črno goro s tamalim. ja halo!!! to sem pa nato kar šok doživela. naj povem, da midva z mojim nikoli še nisma šla na tako dolgo pot z njim. ves čas sem si predstavljala, da imata mogoče namen iti kam bližje, recimo v istro al kej podobnega. ne pa tako daleč. in ker mi trenutno hormoni delajo 200 na uro, sem si začela predstavljati vsega boga stvari, kaj se lahko z malijem zgodi. da se pripeti kakšna prometna nesreča, da hudo zboli, da se kje izgubi in podobno. tak mi je bilo hudo, da sem se mogla začeti cmerit kot dojenček :P poleg vsega bi pa bil datum odhoda ravno takrat, ko dobimo dojenčka. jaz si pa zelo želim, da bi bil mali od vsega začetka zraven, da se čimbolj navadi na novega člana, ker ga želim vključiti v to stvar v vseh pogledih. te svoje dvome sem nato povedala tudi mojemu in hvala bogu je tudi moj začel dvomiti v to, ker je tudi on predpostavljal, da bo dopust kje bližje. zato sva se odločila, da malega na boma dala na dopust babici in dediju. moram reči, da mi je padla cela skala s srca. svojemu malemu res nočem vzeti veselja, dala bi mu vse, kar bi rad imel, ampak tole pa enostavno ni šlo. kaj menite? sva z mojim odreagirala pretirano in bi ga lahko pustila na morje (konec koncev sva se pa začela meniti sedaj, da bi pa mogoče za konec tedna skočili recimo septembra kam blizu na morje za kakšna 2, 3 dni)? kdaj ste ve pustile svoje otroke na dopust s svojimi starši? lep dan in hvala za vsako mnenje.
|