ronja
|
zadnje čase tako kot mateyka - še na svoje ne uspem dovolj mislit . Na splošno pa: pomislim kdaj na njiju, navadno kadar mi kateri od njiju kak sms napiše ali če katerga srečam. Ampak moram zelo neromantično priznat, da nikoli z nostalgijo oz. s tistim "kaj bi bilo, če bi bilo" - ker če začnem mislit na to, sem samo vesela, da ni . Včasih me je še kaka pesem spomnila, zadnje čase pa so očitno večino teh spominov povozili novi... Pa sta fajn fanta, ampak stvari, ki so mi bile takrat fajn, bi me danes spravile ob živce . Vsako obdobje rabi drugačnega človeka, ko najdeš takega, s katerim se lahko poklapata v različnih in skup rasteta v isto smer - je pa "pravi". V bistvu večkrat nostalgično razmišljam o najinih začetkih, ko sva lahko počela kar sva hotela celo popoldne in celo noč . Vem, da je en poročen z eno fuuuul fajn punco - mislim, res neverjetno, da se lahko z nekom tako ujameš na prvem srečanju: ko so prišli na obisk, je on po kake pol ure rekel, da kar gre, ker ga očitno nič ne rabiva zraven . Sva si očitno podobni, mu je všeč en tip (psihološko). Tadrugi je tudi že nekaj let v zvezi, ampak kolikor vem, še nimata otrok in vsaj pred kakim letom se (njemu) ni še nič mudilo. Za njo ne vem, nisva na samem govorili, mislim, da bi bila pa za otroke, eč bi bilo po njeno. Skratka: vedela sem vedno za kake prelomne trenutke: če se je kateri razšel s punco (mislim naslednjimi, ne z mano, to itak, hehe), ko se je prvi poročil, dobil otroka, itd... Mislim, da so (vsaj pri meni) fantje bolj nostalgični in romantični in se spominjajo za nazaj in včasih sanjarijo, kako je bilo, pa kaj bi bilo... Vsaj tak občutek včasih dajo (razen lubi res ni nek nostalgik, hehe, me je čisto nalezel) - jaz sem pa bolj realistka - optimistka, še realo včasih komaj furam, pa mi ne znesejo še sanje... Če že sanjarim, je navadno o tem, kako se bova imela, ko bojo otroci odrasli, kaj bova počela, kje bova živela, kaj bova delala za zaslužek,...
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|