ronja
|
No, iz izkušnje lahko garantiram, da je majhen pes lahko veliko bolj srečen v stanovanju v bloku kot v hiši (verjetno tudi velik, ampak za malega lahko garantiram). Naša prejšnja kužika je bila presrečna, ko sva se preselila v res majhno stanovanje, sva bila pa vsak dan popoldne doma (prej pa nas je bilo v hiši veliko, vendar nikoli nisi vedel, kdaj bo kdo prišel), imela je svoj urnik, red, sprehode,... Dobesedno je oživela, pomladila se je za par let in to so opazili VSI, ki so jo videli prej in potem! To ni bila samo najina projekcija, dejansko se je videlo: dobila je lepšo dlako, bolj je bila igriva, več se ji je dalo, bolj je bila gibčna, poskočna, skratka pomladila se je. Potem je še kar nekaj let živela z nama v stanovanju. Problem je nastal, ko je imela 17 let in ni več mogla sama po stopnicah v 2. nadstropje (pa še to ne bi bil problem, če ne bi imela jaz takrat 1 dojenčice in 18 mesečnice in samo 2 rok), zato je takrat večino časa bila pri tašči in tastu, ki bi jo itak že takoj vzela (je šla že prej včasih z njima kam za vikend, kadar sta šla v naravo in so se ful ujeli), ker sta jo oboževala (samo dokler smo lahko skrbeli zanjo, je midva nisva hotela za skoz dat, ker sva jo tudi imela rada - na koncu ji je bilo pa res lažje pri njima (ki sta v večstanovanjski hiši) - ampak to samo zadnjih par mesecev, ko je bila res že boga. Pa seveda je bila tudi tam v stanovanju, notri, nikoli ni bila zunaj, razen poleti, ko smo meli (dokler sem živela v hiši) vrata na vrt odprta, ampak seveda je lahko hodila not in ven po mili volji. Ker je bila hiša velika, ni bil problem, da ni smela v malo kuhinjo (jedilnica je bila v veliki dnevni) in v spalnice/naše sobe, ki so bile zgoraj. Vseeno je bila veliko bolj srečna, ko je bila v stanovanju, kjer je bila ves čas zraven naju. razlika je, da nimaš dlak po stanovanju in ne rabiš sesat vsak dan stanovanja To je odvisno od tega, kako picajzlast si in katero pasmo imaš. Kak fajn mešanec se tudi ne goli non stop, da bi moral čisto vsak dan sesat. Ne rečem, vsekakor je bolj usrano, če imaš psa, ampak da ga samo zaradi dlak ne bi imela, če si ga tako močno želi, je pa trapast razlog. To, da mož ni pripravljen, je pa dober razlog, ampak nima veze z dlakami, ampak z obveznostjo. Ampak mislim, da je bolj pomembno, da najprej razčistita, zakaj se je njegov odnos že prej spremenil. pod to pa podpis. Poznam tudi 3 člansko družino, ki je stanovala v garsonijeri s škotskim ovčarjem Mi smo bili en kratek čas 4je na 38 kvadratih - res pa je bila kužika majhna - velikost kokršpanjela, pasma "malo mešano". Čeprav sem velika ljubiteljica psov, mi je trenutno stanje kar všeč. Pes je odgovornost in včasih mi prav paše da mi ni treba še za nekoga skrbet. Bo pa pes skoraj sigurno prišel v hišo, če si ga bo hčerka, ko nekoliko odraste želela. Vsi imamo pse radi ampak trenutno po njem nimamo potrebe. Tako je tudi pri nas. Trenutno komaj folgam službo+malidve in mi paše, da ni še enega člana, za katerega je treba skrbet. Enako lubi. Psa bomo torej spet imeli, ko se preselimo v večje stanovanje in si ga bosta tudi malidve zaželeli (saj je fajn, da si kaj najprej nekaj časa želiš in potem dobiš ). Vendar moje mnenje je, pes je kot otrok. Popolnoma bo odvisen od vaju in zaželen mora biti pri obeh. Če se mož ne strinja s tem, da bi pil pes pri hiši, mislim da nima smisla siliti. Mogoče počakaj še malo, večkrat kaj podebatirajta. Morda se bo s časom vdal in si ga bo tudi on želel. Veseli se v tem kar imaš do sedaj, posveti se sinčku in celotni družini, malo pozabi na psa in čas ti lahko prinese mnogo presenečenj. Morda bo nekega eno od njih tudi pes Podpis. Silit ga nima smisla, mislim, da to, kar si želiš od nas, je v bistvu nasvet, kako bi mu pokazala, kako zelo si želiš psa. Jaz bi na tvojem mestu poizkušala takole: najprej bi združila svoje želje (pes) z družinskim živeljnjem in njegovimi trenutnimi željami (ne psa) v kompromis, ki bi bil še sprejemljiv. V tem primeru recimo to, da posvojita psa iz zavetišča: kupujeta mu hrano, prineseta deke, ga vozita na sprehod vsaj čez vikend ali če si na porodniški, lahko gresta z malim tudi čez teden dopoldne, ga crkljata, učita trikov... In tako je to vaš pes, ki trenutno ne živi z vami. Tebi bo to malo olajšalo to hudo željo, mož ne bo imel problemov z odgovornostjo in dlakami, otrok bo spoznal pse... Morda se bo tako tudi mož navezal na tega psa in si ga bo zaželel imet bliže. Morda bo tebe želja malo spustila, ker boš dobila ventil, kjer vsaj del teh občutkov sprazniš. Assja, pri živih bitjih si morata to bitje želeti oba. Na splošno se s tem strinjam, vendar poznam preveč parov, kjer eden ni hotel imet psa, ko sta ga pa vendarle dobila, se je čisto raznežil . Psi pa dojenčki imajo to sposobnost . (Res pa je, da ni ziher, da bi pri vseh ljudeh delovalo.) En od teh se je celo v družbi vedno delal, da tega psa kao ne mara, vendar se je že na daleč videlo, da ga obožuje . Tako da sem tu optimistična, čeprav bi se sama za živo bitje odločala samo skup z lubijem: kadar si bova oba želela. Ampak če prav razumem, si njen mož psa želi, samo ga slaba izkušnja straši. Sama bi se na tvojem mestu raje posvetila tistim problemom, ki jih imata od otrokovega četrtega meseca dalje. Podpis. Počakaj s psom dokler ne rešita drugih problemov, mogoče se bo potem ta sam rešil. Mene tudi marsikdo od stanovalcev bloka moti, pa kaj? A potem ne spadajo v blok? najboljša . Pa tudi z jagodo se strinjam, psi so lahko bolj kultivirani od ljudi (pa imam alergijo na živalsko dlako in tulijo tudi dojenčki ponoči, pa nihče ne reče, da jih ne smemo met, ker bojo sosede motili!)
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|