ronja
|
Najbolj na živce mi je šlo lastenje tastarejše, vendar so me pa najbolj prizadele razlike, ki jih je delala med puncama. Zdaj pazi kar se tega tiče, vendar čuti še vedno enako, zato ji težko zaupam. stavek - ko naslednjič rodiš, gre tamala gor k meni. ne prespat. preseli se gor, k njej v spalnico. japajade. jaz sem pa papež. razlog: saj itak ne boš mela več časa za njo. dejanski razlog: takoooo si je želela hčer, rodila pa dva sina. sam z mojo hčero si ne bo ran lizala... saj je zadnjič rodila pri 26, pa bi še kakega otroka mela. sam ko ni bla zihr, da bo hčer... A ti to mojo taščo opisuješ? Ni sicer rekla, da jo bo preselila k sebi, ampak da bo "ona imela taveliko" (čez dan, ponoči bi verjetno smela doma spat), da bom jaz imela čas za dojenčka in za gospodinjstvo. No, sem ji vsakič lepo povedala, da ne bo problemov, da bova imela toliko otrok, kolikor jih bova lahko sama sfolgala, da sem ji hvaležna za ponujeno pomoč in zato, da lahko računam nanjo, vendar pa bo Ronja kar lepo pri meni in da bom jaz hodila z njo na sprehod, pa da sploh na začetku je ne misliva nikamor dajat, da ne bo ljubosumja. Poizkušala je celo nosečnost, vendar se je potem, ko se je mala rodila, vseeno počasi nekak sprijaznila, da pač ne bo tako kot si je zamišljala. Zamerim ji tega ne, saj ji ni uspelo izpeljat načrta. Tudi takrat ji nisem, samo tečno mi je bilo ji vsakič znova razlagat, da ne bo tako in zakaj ne. No, v bistvu sem bila sama kriva, da sem se sploh obremenjevala s tem, kaj ona misli: morala bi zaupat, da bo tako, kot bova midva hotela, pa konec, bi si prišparala malo živcev .
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|