Tulipan12
|
Ku-ku, tudi jaz sem tu! Drage moje marčevke! Sem že kar imela slabo vest, ker vas nič ne obiščem tu gor, ampak se vse tak hitro odvija, da enostavno nisem še ujela pravega trenutka! Najprej vsem IZ SRCA VOŠČIM SREČNO, ZDRAVO, POLNO LJUBEZNI IN SKUPNIH TRENUTKOV Z NAJBLIŽJIMI, leto 2011! Čimveč uživancije, prostega časa, še kak everček več tudi pomaga in seveda pozitivne misli, tudi ko je najhuje! Rada vas imam! Nisem vas še uspela brati za nazaj, verjetno pa že veste, da se je moja družinica povečala za novega člana, ki smo mu nadeli ime Luka (Kokič, prav si imela, da je sinek )! Porod je bil FANTASTIČEN, res neverjetna izkušnja, sploh pa totalni obliž na mojo prvo katastrofalno porodno izkušnjo! Temu primerno je tudi moje počutje, samo še odvečni kg in čišča me spomnita, da sem rodila in pa seveda moj novi zakladek! Silvestrovo sva preživela v P, tudi čisto posebno doživetje, 1.1.2011, pa sva že marširala domov. Luka je za razliko od Lie pravi dojenček, ki samo spi in je (zaenkrat!!!) - tipično moško , čez dan ga skorajda ne vidim, ker je taki zaspanček, ponoči pa se očitno zaveda, da ima mamico samo zase in hoče na vsako urco ali dve žurat S T.-jem sva odlično začela ritem dveh malih otrok, sva popolnoma uigrana in v timskem duhu kar hendlava zadevo. Največji problem je itak Lia, na katero zdaj paziva bolj kot kdajkoli, ker je prava čustvena tempirana bomba. Njeni odzivi v bolnici so bili neverjetni. Toliko čustev naenkrat nisem še videla niti pri odraslem človeku. To vam ne znam opisat, kakšen je bil njen prihod. Prišla je po hodniku, (ati jo je zrihtal kot princesko ), v roki je imela moder balon z darilo za svojega brateca in ko me je videla, se ji je zatresla bradica, zadrževala je solzice, priletela k meni v naročje, mamica moja, prišla sem brateca pogledat! Sva se malo polupčkali in objeli, pa sem jo povabila naprej v sobo, tam pa malo panike, Lia bi gam božala, lupčkala, pa sem ga vzela v naročje in šla v posteljo, se je sezula in se nama pridružila. Domov jo je bilo full težko spravit, pa noč za tem doma je bila tudi zelo naporna za atija. Zdaj ko smo doma, je kar malo ipična, midva Luko zelo malo vključujeva v vsakodnevno dogajanje, Lii pa vedno poveva, kdaj ga lahko pride cartat in božat, full se ji zdi pomembno, če ji rečem, da mi prinese pleničko, da ga obrišem in take stvari, da dobi občutek, da lahko sodeluje. Imava pa z Lio vsak dan uro zase in greva malo ven, v trgovino ali pa gledat kako drsajo, takrat se ona totalno sprosti in pozabi, da je kaj drugače. Malo sem se morala razpisat o tem, ne vem, če sem smiselno pisala, ker pišem kar po občutkih in mogoče ni najlepše sestavljeno. Imela pa sem tudi čudovit obisk v P, ki me je tako šokiral, da sem ostala brez besed (ne, ne ni prišel župan ), še nekdo pomembnejši - naša Persida!!!! Res, noro lep občutek, ko sem jo videla na vratih, našo super-mami, prišla je z darili in dobro voljo, res lepo presenečenje! Evo, zdaj sem malo strnila teh 5 dni, grem vas malo prebrat nazaj in mogoče še kaj pokomentirat, če ste me kaj šimfale!
|