Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: PeggyBundy Ko berem nekatere objave vidim, da je dandanašnji zelo moderno biti čimbolj flegma pri vzgoji svojih otrok. Hkrati upam, da taisti otroci nikoli ne bodo razlog, da si bodo starši scufali še tista dva preostala pramena laskov, ki bodo ostali od vsega sekiranja, ko pridejo ti otroci v najstniška leta. A vidiš, jaz pa ne vidim flegma vzgoje, bolj nekompliciranje. Recimo Liliana se mi sploh ne vidi flegma. Ok, če bi brala na hitro in površno, mogoče, sam ko jo že en čas berem, se mi pa zdi zgolj, da ona ni tip človeka, ki bi v podrobnosti šel analizirati vsako svoje dejanje vnaprej in ga potem zanaliziral še za nazaj in mu dal čim bolj bleščeče znanstvene nazive. bolj razumem, da se gre za dejanja, premišljena, ampak brez dodatnega balasta. Recimo čisto en praktičen primer: Triletnik vzame iz omare jogut, ga poje dve žlički, se premisli in hoče drugega. Moj kolega bi otroka udaril po roki, ga nahrulil, zmerjal s parazitom in poslal v sobo. Njemu bi kakšna knjiga sicer prav prišla, ampak ni sposoben niti kančka samokritike, ker so vedno za vse krivi otroci (ali pa šef, žena,...). En povprečen starš, ki vidi pred sabo cilj in nima želje po dodatnem obremenjevanju in sekiranju, bo recimo otroka postavil pred dejstvo, pojej to, kar si si izbral ali pa pojdi od mize. Konec debate. Sekiranje in samokritika: samo toliko, da premisliš, aha, to sem naredil prav, to bi lahko rekel tudi drugače in basta. Gremo dalje. Iz zgodbe smo se nekaj naučili, to je to. Moja kolegica pa bi letala za otrokom z žličko, mu iz hladilnika zložila vse mogoče, tekla v trgovino in klicala pediatra, če sploh poje dovolj, ker je za malico pojedel samo eno mandarino in jogurt. Ponoči bi se premetavala, ali je prav ukrepala, je s kakšno svojo besedo in dejanjem malčku povzročila doživljenjsko travmo... Tega slednjega je sedaj se mi zdi več kot preveč, pretirana samokritika in pretiravanje na vseh polih, popolna izguba samozavesti in samozaupanja, iskanje instant rešitev in rešiteljev v drugih, neodločnost - manjka common sence-a, zdrave kmečke pameti. Pa saj ne gre samo za vzgojo, gre za vsa področja življenja, od tega, da stojiš pred polico s čokoladami in se pol ure odločaš, katero boš vzel, pa da se ne moreš odločiti, boš steno sobe prebarval z rumeno št. 345 ali rumeno št. 346 in ali bodo črte debele 20cm ali 21,5cm. Ker bo fullll velika razlika, sveta bo konec . Samo eni ljudje imajo resnično ogromne probleme z odločanjem in to se na koncu pozna tudi v vzgoji. In če eden sicer globoko v sebi čuti, da imajo otroci od njega dovolj, pa prebere zgoraj omenjen članek in ima tri dni slabo vest, ker s svojim otrokom ni dovolj kvalitetno na voljo, bo spet nekaj na silo delal, da bo to slabo vest potešil, ampak otroci ga bodo imeli poln kufr, ker odnos ne bo ikren in se bo potem spet tri dni sekiral in se samospraševal, kje ga je posral in jovo na novo. Aja, še liliani sem hotela nekaj napisat, glede popolnosti: meni se ne zdi, da bi kdo težil k popolnosti, sebe ali otrok. Prej se mi zdi, da je ogromno ljudi strah nepopolnosti, neuspeha. Saj recimo, če ti nekdo vse otroštvo tupi v glavo, da ničesar ne znaš narediti prav, pa da se slabo odločaš, pa da delaš traparije, potem o svojih sposobnostih niti ne moreš imeti dobrega mnenja - torej tudi kot starš delaš vse, da bi se ognil neuspehu. Ampak ravno s tem na koncu dobiš slab rezultat - ker je treba narediti en premik v glavi, da so tudi napake fajn, da jih delamo vsi in zato nekdo še ni slab in nesposoben. Potem pa lahko svoje napake, tudi v vzgoji, jemlješ bolj ležerno in tudi vidiš, kje dejansko ležijo pravi problemi. Rešitev ne iščeš več v instant člankih in knjigah, temveč v sebi in svoji družini, v potrebah članov družine. Seveda so tudi knjige fajn. In članki. Samo ne, če zbujajo še dodatne skrbi, slabo vest in močno posplošujejo stvari, ki so v vsaki družini različne. Ne samo v družini, od člana do člana se spreminjajo. Eno ravnotežje torej, vsega po malem.
|