ronja
|
To je tvoja izkusnja. Moja izkusnja je, da babice imajo dovolj takta in sposobnosti, da prepoznajo in pozitivno reagirajo na otrokovo stisko. Ker ce babici ne bi toliko zaupala ne bi pustila otroka prespati pri njej - kar v primeru o katerem se pogovarjamo drzi. Ne mores govoriti o urssi, ki je zaupala babici in utemeljevati s tvojim primerom, ko babici nisi zaupala. Maš prav. Jaz sem dobila občutek, da ji ne zaupa čisto, pa me je upam da varal . Vendar ce so nasveti iz vrtca tako splosno uporabni bi bilo smiselno otroka vprasati ali bo: hodil v vrtec, jedel zelenjavo, sel pravocasno spat... dodaj po izbiri...seveda pricakujes, da se bo sama odlocila in si zelim, da bi hodila v vrtec, jedla zelenjavo sla praviocasno spat, odpovedala se risankam... Siliti jo pa ne gre. Sprašujem in dosledno upoštevam jo pri intimnih zadevah, po ostalih pa se dogovorimo, navadno se da (imam srečo, da imam take otroke, da se to da). očitno imam tudi jaz preudarne otroke, še malo pa bosta maturirali . Delamo pa podobno kot mateyka - se pogovrimo, ne upoštevamo pa vedno njenega mnenja (pri nas je to apriori mission impossible, ker imam dve in nimata vedno enakega mnenja - hvalabogu). Ampak navadno se itak da nekak zmenit, saj nista trdi ko lešnik. Glede zelenjave imam pa srečo, priznam: mojidve lahko dejansko izsiljuješ z zelenjavo! "Če pospraviš kocke, dobiš paradižnik/papriko/korenje..." in šibata pospravit (samo vem,da imam tu res srečo). Meni se je obnesla taktika "ne kompliciraj" in potem se strinjas, da sem upravicena do dajanja takih nasvetov ? :) Ja, saj pravim, da vsak iz svojih izkušenj gleda. ma, jaz bi bila ful srečna, če bi se mi ta taktika obnesla, ker mi je daaaleč najbolj pri srcu - in jo na večini področij res uporabljam in se obnese. Tu se pač takrat ni. Zato sem se naučila, da je treba včasih tisti notranji glas upoštevat, kadar ti pravi, da nekaj ni ok. Cisto iz radovednosti - ali sta ta tvoja babica in ronjina babica, ki jo drzi v rokah kljub temu, da se dete dere na vse kriplje, mama in hci? Ne, nista si v sorodu. Sredi poletja so hodile okoli v zimskih oblekah, ker so si tako izbrale. Sredi poletja pospraviš zimske obleke pa za šolo lahko tudi navdušiš otroka - Ronja že zdaj komaj čaka, ker je lani videla tiste velike lamijone obešene in me je spraševala o njih in sem ji odgovorila, da so jih naredili otroci v šolah in od takrat je nora na to idejo in komaj čaka in ves čas odšteva, koliko let bo še trajalo, predno bo šla v šolo. inje nič ne mine, ko ji rečeva, da bo mela šole še poln kufer in da se bo še celo življenje učila . Sicer ima pa še možnost, da jo poučuje sama - home schooling . Primer risank je bil za Ronjo - ker sploh nima televizije, ker meni, da to ni dobro, tudi zaradi otrok. Ni mi pa jasno ali se sprenevedamo ali resnicno se ne dojema kaj naj bi primeri pomenili. Pa mocno dvomim, da otroci ne bi bili za risanke in televizijo. Kako naj bi se sprenevedala, če sploh še odgovorila (niti prebrala) nisem tega, kar si napisala? Mojidve tudi kdaj gledata risanke na računalniku, vendar kadar si jih res zaželita in so izpolnjeni pogoji (da ne rabi kdo drug računalnika in nimamo nič drugega v planu in se nama to da naštimat ). Nimamo pa televizije zato, ker se mi to ne zdi dobro tudi za odrasle, ne samo zaradi otrok (je nisva mela že prej, predno sva mela male). Midva se mava pač bolj fajn brez nje, pa mislim, da otroci tudi. In kar se tega tiče: lejla je ima po par minutah dovolj (dedi jo ima in ko smo pri njem, je tudi ves čas prižgana, ker jo pač on prižiga, ker je tako navajen - in ker je njegov dom, se ne vtikam). Ronjo včasih zagrabi, da bi gledala, ampak če jo povabim, da bi skup kaj počele, pa bo v 99% prišla - po svoji odločitvi. Mogoče še nista dovolj stari, ne vem... Ampak verjemi, da je lubi kar nekajkrat poizkušal ju zamotit z risankami, pa mu ni ratalo . Govorim o dopuscanju moznosti, da se otrok sam odloca oz. da se mu dovoli izprobat stvari, ki za njegovo zdravlje (mentalno in fizicno) niso nevarne, lahko so pa zelo ugodne po pocutje, custveno in mentalno zdravlje. Zdaj sem pa zmedena: zakaj si se pa potem ti delala, da bruhaš ob bonbonih? Saj so prijetne zanj in od nekaj bonbonov mu ne bo nič hudega, kot od enega kopanja, tudi če ne bi bilo luštno? ampak če jaz svojim otrokom ne dovolim ( načeloma je beseda ne dovolim premočna, ker bi jim mogoče dovolila, ampak bi se mi zdelo bizarno) kopanja v isti banji z babicami in dedki še ne pomeni da jim privzgajam goloto kot nekaj nevsakdanjega... Skuštrana, podpis. A če se moji ne kopajo skupaj z njimi to pomeni da se ne smejo imeti radi. Wtf??? My point exactly . lilijana, imaš pa point - otrok rabi tudi konflikte. Ampak ti itak pridejo, ne da bi se zato posebej trudili. Sicer pa: po moje, če si ziher, da bo babi otroka upoštevala, se res nimaš kaj sekirat. In jaz zdaj se ne bi, ker vem, da bi ju upoštevala. Takrat pa bi se, ker vem, da je ne bi. Ne vem pa, ali je avtorica taščino vmešavanje doživljala tako oz. ali je bilo tako tudi pri njej ali ne. Se mi pa vseeno ne zdi, da bi bilo nekaj strašno narobe, če se babice in dedki ne kopajo z vnuki in da bi bili starši strašno slabi, če tega pač ne pustijo. Eni pa ne pustijo čokolad dajat. Ali pa se pačijo ob bonbnonih, ki jih dajo babice in dedki... In vzamejo otroku veselje ob tem, kar jim je babica ali dedek dal z največjim veseljem samo za njih itd... Isto sranje, drugo pakovanje . Vendar - ravnali bi drugače, ko bi vedeli, koliko zadovoljstva prinese preseganje lastnih omejitev... Žal lahko preseganje lastnih občutkov prinese tudi ravno obratne posledice... Si rečeš: ma, ziher ni tako, meni se to tako zdaj zdi, pa v bistvu jo ima samo rada, itd... racionaliziraš, zagovarjaš... in na koncu je kaos. Če bi prej poslušal svoje lastne občutke (po tvoje omejitve) bi bilo pa vse skup veliko prej rešeno in bi bili vsi veliko prej srečni. Saj slej ko prej prideš do tega, samo je škoda tistega časa vmes. Vsaj meni ga je.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|