Bakfark
|
IZVIRNO SPOROČILO: liliana Veš Bakfark.....jaz se načeloma strinjam s tem kar sem gledala enkrat po televiziji......da ima ureditev, ki se imenuje kapitalizem največ skupnega z naravo človeka......ki kot vsa živa bitja izkorišča vse možne naravne vire in se nič ne ozira na druge v boju za svoj obstanek......in ljudje smo točno to......roke imamo vedno obrnjene k sebi......pa če še tako govorimo in jamramo.....ja, še vedno bom trdila, da jamramo ......nad vsemi tegobami, ki so prizadele druge ljudi......ker to običajno delamo le zato, da lepše izpademo pred drugimi.......v resnici pa nam ni kaj dosti mar zanje...... V vsem tem naravnem boju je vprašljiv ravno ta naš obstanek za katerega se tako zavzeto borimo. Zanimiva je ena stvar, da bi prišli do civilizacijske točke, v kateri naj k zavesti prikličemo svojo pristno, naravno plat, smo se skozi zgodovino morali spopadati, boriti, krotiti, podrejati, nadzorovati z vsem, kar smatramo naravno, divje, primitivno. Pa smo se spustili z dreves v jame, iz jam v kolibe, iz kolib v hiše, iz hiš v nebotičnike, z višin katerih zopet obujamo spomin na nezaveden užitek vonja po lastnem dreku. Skratka, že od samega nastanka bežimo ravno pred tem k čemur naj bi se na koncu vrnili. Če malo pofilozofiram, da bi zadržali raj iz katerega so nas zaradi lastne želje po vednosti izgnali, smo se mu najprej morali zavestno odpovedati. To da se zaradi egoizma ne oziramo na drugega velja delno in ne zmeraj. Egoizem ni nujno mehanizem razbijanja, v določenih, recimo necivilizacijskih okoliščinah lahko ljudi tudi združuje. Komolčarstvo kapitalizma torej ni naravna, človeška lastnost v vseh okoliščinah. Podobno kot vprašanje ali je človek nagnjen k agresivnim dejanjem po defaultu ali so ta posledica določenih razmer. Ko se je začela industrijska revolucija je bilo normalno zaščititi delavca zato, ker so ljudje zaradi nemogočih razmer umirali. Danes, samo 150 let kasneje, se smatra normalno, da se vzdržujejo nemogoče razmere, zato da bi posameznik lahko preživel. da karikiram to na stavko javnega sektorja......važen je le en ineteres.....lasten.....kako bo delavec z minimalno plačo kril povišanje plač javnega sektroja, javnega delavca ne zanima, kako je tistemu, ki je na zavodu za zaposlovanje javnega delavca tudi ne zanima, važna je le njegova plača.......njega le zanima njegova krivica, krivice drugih pa niso važne......seveda pojamra nad politiko in vlado, to mora že zaradi reda, da izpade socialen in pravičen do trpljenja bližnjega, v bistvu se ga pa težava Murine delavke ali Vegradovega delavca niti ne tiče in se kaj dosti ne obremenjuje z njo......ker njemu po zakonu pripada to in to.....kdo pa to in to zagotovi, pa se ga tudi ne tiče....... Podobno, kot naj bi bolela ona stvar delavca v ZS za delodajalca in njegov interes, tako kot boli delodajalca za interese enih in drugih, na koncu naj se fučka vsem za vse, to je naravno, to je komolčarstvo. Nogomet, recimo. Jeste, to je točno tista igra testosteronskih bebcev, ki se brezglavo podijo za isto žogo. Em, narobe. To je točno tista genijalna igra zelo jasnih pravil in prepovedi, kjer se znotraj precizno definirane sheme vsakemu določi vloga, ki mu je najbolj pisana na kožo, po meri. Tisti trenutek občutka skladnosti in kompaktnosti, kjer velja načelo vsi za enega, eden za vse, je zelo dragocen. Ko ti je jasno, da to kar delaš cenijo in spoštujejo vsi okoli tebe, da to kar delajo vsi okoli tebe ceniš in spoštuješ z isto mero. In da se tisti, ki ga spredaj pikne zaveda, da brez onega čisto zadaj, ki je ubranil svojo mrežo, tistega malo manj zadaj, ki je onesposobil nasprotnikovega napadalca, tistega na sredini igrišča, ki organizira napad, ne more doseči absolutno nič. Tim, ekipa različnih in enakovrednih posameznikov. Če smo primorani sklepati kompromise, naj jih vsi enakovredno. Če naj se tisti v JU zave, da zavisi od onega v ZS, potem naj se tudi drugi zave pomembnosti in namena prvega, delodajalec istočasno obojih, ker brez zdravega, kvalitetno izobraženega, sitega človeka ni končnega izdelka. Lahko je to računalnik, ki ga koristimo, lahko avto, ki ga vozimo, topel dom kateri nas varuje, karkoli, katerikoli del udobja, ki ga uživaš danes, ker je vse okoli nas del neke skupne, kolektivne zapuščine. Še enkrat in nenazadnje - razen zategovanja pasu ljudjem, ne glede na sektor, je lahko ukrep v kriznem momentu tudi zavestno zmanjšanje plač managementu ter dobičkov določenim lastnikom.
|