lillchy123
|
7.9.2010 Vstanemo ob šestih, oblečem Lukca, sebe, vzamem darilo za prijateljico in ja, pa naj bo, za vsak slučaj še torbo za v P in že drvimo proti vrtcu. Oddava Lukca in šibava na pregled. Meni že prav pošteno kruli, glava me boli, pa se tolažim, da bom tko hitro in greva potem v miru nekaj pojest.Ob 8h sem namreč naročena na kontrolni UZ in na dogovor, kdaj bomo sprožili porod, ker mala pikica ne raste kot bi morala. In čeprav je do PDP še skoraj en mesec, ne bomo čakali tako dolgo.In med čakanjem delava z dragim plane za ta in naslednji dan. Končno dobijo mojo G na telefon in me pošlje na ctg, kjer je vse brez posebnosti.In že sem v ambulanti, kjer se dogovoriva, da bomo najprej odstranile vaginalni obroček, ki ga imam zaradi kratkega mat.vratu.en auuuuuu in že je zunaj. in meše vaginalno pogleda."uf, saj ste že pet centimetrov odprti, tole bo kar za rodit!" KAAAAAAJJJ??? "Ampak jaz zdajle res ne morem, ob treh imam roditeljski sestanek, za mojega sina, ima novo vzgojiteljico in potem gremo plavat in jutri smo zmenjene za kavo..." se kar vlije iz mene. Ona pa me boža po nogi, in smeje pravi" vi greste samo še rodit." "A da bi po roditeljskem prišla nazaj..."poskusim še ekrat, a mi že smeje odkimava. Jaz pa se kar tresem, na jok mi gre.. pa saj je še prehitro, pa nisem pripravljena, kaj če bo kaj narobe... vsa čustva, ki sem jih usprešno krotila zadnje mesece so planila na dan, ko sem že skoraj v joku oblačila zeleno spalno srajco. Sploh ne vem točno kaj se je dogajal opotem. Nekdo (mogoče celo jaz?) je poklical mojo sestrično, ki je babca in s katero sva bile že prej dogovorjene za porod. K sreči je ravno delala, tako da je bila čez par minut že pri nama. Mislim, da je z enim samim pogledom ugotovila, kakšna je situacija z mano, moj dragi pa tudi ni bil veliko boljši. In po parih besedah odloči, da gremo najprej v kavarno na zajtrk in kavico. To in pogovor, šale ter smeh me je počasi sprostilo in strah je zamenjal občutek pričakovanja.Mojega pošljeva za dve uri na potep, medve pa opraviva klistiranje britje, potem pa se v pričakovanju popadkov skupaj sprehajava po porodnem bloku in čvekava.Od fantov seksa do komplikacij pri porodu. Pa saj veste kda tem nikoli ne zmanjka. Sploh če čvekaš s sestrično. :) In res je bilo kmalu občutiti tisto hecno brcanje kot že kar nekajkrat.Ampak glej no, saj to sploh ni brcanje ampak popadki!!!Greva v porodno sobo št. 7, me priklopi na ctg.Popadki so, a premalo močni in preredki in odločiva se, da pokličeva zdravnico, da mi predre mehur.Ne vem točno ali je bila ura 11.30 ali 12.30. Že čez nekaj minut popadki. Tisti pravi, ki jih ne moreš zgrešit. Ampak niso bili dovolj močni, zato se hitro odločiva še za malo umetnih. Konec koncev, do 15h moram rodit, ker mora dragi na roditeljski sestanek.. :)) še vedno smo se šalili, ko so popadki začeli postajat boleči in na 4 min, sem dobila masko in kmalu še inekcijo.Po maski sem se prav režala. nisem vedela, a se je ustavil čas ali bom samo zgubila zavest:)) Pa ni blo nič od tega, samo smejala sem se. Kar naenkrat pa imam občutek, da gbo Naja kar padla ven in začnem klicati sestrično. Samo prišla, zavpila da potrebuje asistenco in Naja je bila zunaj. Ob 13.38.Takoj je zajokala, jaz pa z njo. Od sreče. Takoj sem vedela, da je vse ok, čeprav je bila tako zelo zelo majhna. In takoj sva jo imela tako zelo zelo rada. Najina princeska. In najlepša hvala moji sestrični, ki mi je omogočila tako lepo izkušnjo in ki mi je v naročje položila najino princesko. evo, malo branja :) pa lep vikend želim vsem
_____________________________
moje sanje so se uresničile dvakrat- 6.2.2008, in 7.9.2010
|