ronja
|
Ojla, da se enkrat prva pofočkam. Lubi šel v službo, ma teren, malidve itak sta že lep čas pokonci.
Sam da še neki khurde odgovorim, pol pa neham težit, ok?
poznam to, da se not pade. meni je tko parkrat ratal tri noči zaporedoma delat, pa v vsem času sem 3, 4 ure spala. vem, da se zna zgodit in vem, da je super, ko počneš nekaj tko fajnega, da se ti niti ne spi in da sploh nimaš potrebe po spanju v tistem času.
Jah, pri meni se to ni zgodilo sem pa tja, ampak je bil to prej način življenja (ali pa je še zdaj ?). Ko sem delala recimo diplomo 3 mesece sploh nisem šla spat za več kot 2 uri na noč in na koncu sem 4 dni skup delala brez premora. Potem se je pa zlomlo in sem sredi poskusa zaspala . Ampak na srečo je bilo to čist na koncu. Vmes mi je pa to parkrat ratalo na biciklu!
Pa ne da bi to vnaprej hotela, samo se je par stvari skup seštelo, ki sem jih prej obljubila ali se zmenila (mislim študentsko delo, nekaj njih), bilo je na koncu šolskega leta, ko vsi rabijo inštrukcije, ne moreš otrok pustit na cedilu, pa takrat sem bila še popisovalka, pa še dve drugi deli sem imela in diplome pa vseeno nisem hotela vlečt (sploh ker ti vmes lahko živali pomrejo, pa itak so bolj primerljivi rezultati, če narediš v šusu). Hotela sem naredit dobro, če že delam, to ja. Nisem pa nekak predvidela, da bom delala vse to hkrati, ko sem se javila za službe prek servisa, sem mislila, da bom poskuse za diplomo v glavnem že končala do takrat. POtem na žalost ni šlo tako hitro in sem pač gagala. Takrat sem si rekla, da ne bom nikoli več tako pretiravala in res nisem. Še vedno kdaj po par dni nisem šla spat, ampak ne pa da 3 mesece ne bi spala več kot 2 uri na noč.
med spanjem in med relaksacijo, čajem, ki ga spiješ v miru, sprehodom po gozdu, enem obroku, ki ga v miru poješ ipd. je zame ogromna razlika. spanje je bolj telesna potreba, ostalo je za dušo.
Meni se zdi, da mi bolj manjka tista telesna potreba - ker navsezadnje se mi telo upira. Duša ma zdaj tega dost, ja, to čisto priznam - če pa skoz neki boli... Ampak sicer pa se duša dost ok počuti ves čas v pogonu . Mislim, sem probala oboje, pa se psihično boljše počutim, kadar kaj ustvarjam, čeprav sem bolj zmatrana, kot pa kadar si vzamem fraj - tisto mi hitro dojadi... In to je verjetno problem.
meni je to kot naložba v moje mentalno zdravje in ne vem, če je kaj bolj pomembnega
Fora je v tem, da se jaz sicer dobro počutim - tako psihično mislim, kadar ustvarjam, delam svašta... Nimam takrat občutka, da forsiram, sploh se mi zdi, da je to zelo za dušo... Samo telo pa očitno ne zdrži, ne vem, zakaj .
Ko sem brala tisti tvoj spis o jutranjem obredu - saj je fajn, če ti je všeč, samo jaz v tem nisem nikoli uživala, ravno tega, kar opisuješ, nisem nikoli razumela - tisti čas bi jaz gotovo rajši prespala - nisem uživala niti v kavicah, niti v laganih sprehodih sama s sabo - ne vem, tu sva ista z lubijem, enostavno nisva bila nikoli tipa za v lokale, pa počasne sprehode... Jaz bi šla ven plesat, se zdivjat, tako na kavo ali sendvič pa... Ne vem, ni mi bilo to tako všeč, dolgčas pač. Zdaj grem z malimi lagano na sprehod, seveda in mi je tudi fajn - ampak ker sem z njimi. Sami se sprehajat mi pa ni nek višek dneva.
Sem mir drugače našla. Meni je fajn recimo kolesarit v službo - če me ravno kdo noče povozit . Včasih, ko sem še drugje živela, mi je bilo fajn, ker je bila pot čisto po naravi, zdaj pač ni čisto (je pa zato bolj prevozna v vseh letnih časih ), ampak še vedno me to sprosti. Pa kitraro igrat mi je bilo tudi zelo meditativno. Samo tu je problem, da moraš precej vadit, da ti tehnika ne dela problemov in zmoti tvoje meditacije sredi skladbe . Tako da to zahteva še več časa, ki ga pa že tako nimam. zato ne vem, če si upam to natiplat na glavo... Ker vem, da bi mi šlo na živce, če ne bi mogla dobro zaigrat in bi hotela tisto melodijo, ki jo slišim v glavi, slišat tudi v realnosti,... in smo spet tam
Sicer je zame jutro brezvezen čas, nikoli nisem uživala v jutru - zdaj verjetno še najbolj, ko se mi malidve smejita zraven . (Vseeno pa to ni moj čas.) Sicer je pa to čas, ki ga je najboljše prespat za moje pojme, hehe. Noč, to je pa druga... Te je pa škoda prespat . Vedno sem bila bolj produktivna ponoči, zdaj je pa tudi težko kaj delat čez dan: tudi če lubi odpelje otroke za 2 uri (kaj več je že težko, če pride pop. iz službe, zvečer grejo pa spat, pa jest moramo vmes), je problem, če je vse na mizi, ko pridejo... Tega prej ni bilo: sem lahko delala, pa nehala in ni bilo treba vmes 100x pospravljat vsega...
in pač, vsako obdobje v lajfu terja neke prilagoditve. v enem par hobijev začasno odpišeš, v drugem jih nazaj najdeš. tko jaz gledam na to.
Ma, jaz sem jih ogromno odpisala! po moje si sploh ne predstavljša, koliko!
štekam, da ima tvoja lista prioritet 107 točk, moja pa 7
Ja, to je ziher en keč .
Enostavno se mi zdi, da je življenje minljivo in bi zelo rada, da ne bi bilo vrženo stran. Da bi se nekomu poznalo, da bi mu oz. jim bilo lepše, zato, ker sem bila tu. Pač tistim, ki jih imam rada. Da ko pride čas, da si lahko rečeš: "I did my best". Nisem verna, tako da me ne bo nihče sodil - po mojem prepričanju, lahko se motim - ne verjamem v boga in hudiča, ki bosta tehtala moja dejanja, ampak mislim, da bo ostalo samo to, kar pustim tu za seboj. In bi rada, da je to več dobrega kot slabega. In idej, kaj vse dobrega se bi dalo naredit, je veliko, jasno...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
