IZVIRNO SPOROČILO: niwci

Še posebno v takšnih deževnih dneh me oblije žalost. Preselila sem se k fantu in skupaj sva si ustvarila družino. Problem je, ker živiva pri njegovih. Sicer imava ločen vhod, a z nama živi še njegova sestra. Moti me to, da ne moreš nikamor, da nebi vedeli da greš, vedno vse pojasnjevat. Ko sem z otročkom zunaj me tašča vedno ko ima 2min časa oblega,... Želijo da skupaj jemo kosila (potem pa morem vedno malo tempirat na uro, pa jo dol nosit, da jo tam vsi gledajo... pa če je tečkana bi jo tašča kar nosila okoli,... Zadnje dni nas še na večerjo kličejo...). Sej vem da malo sem tudi sama kriva, da ni tako hudo in da mi bo kdaj celo pasalo malo kje pustit... Samo se bojim, da mi bodo potem očitali, ja smo ti pazili malo, smo ti kuhali, smo.... (kar se je že zgodilo v času nosečnosti). Pa da jo bodo nase vezali...
Problem je tudi v tem, da sem zelo ljubosumna. Pred hčirkico sem že imela en spontani splav in sem na tega otroka zelo navezana. Mojim domačim bi jo brez problema pustila za kakšne pol urce, tašči pa kar ne morem in ne morem...
Zato sem že od začetka želela, da gremo živeti na svoje, a se mojemu dragemu to ni zdelo potrebno. Jaz sem zapustila svoje domače, prijatelje, pokrajino in se odselila 200km stran, on pa noče it niti 15km od doma. Za izgovor ima, da se nebi rad zakreditiral, pa potem bodo višji stroški,... Če že najdemo kakšno stanovanje je to že takooo zelo staro, pa veš kje bogu za hrbtom je to,... Skratka malo mi že preseda.
Potem pa pride kak lep sončen dan in bi se šla malo vozičkat (no sej večnoma tudi grem), pa mi niti ni za it ven, ker vem da bo tašča takoj priletela in skakala okoli male in me pol sploh ne spusti naprej... Ko pridemo nazaj pa ista pašta. Da bi pa bila na dvoršču, pop... Vsakič pride pokukat v voziček...

ne vem kaj naj si še ubijem v glavo, da mi bo bolje, da se sprijaznim s situacijo... Hudo mi je ker nimam domače podpore in sem tu čisto sama.
Malo sem se morala zjokat, pa vendar bo kakršenkoli nasvet ali kritika ali celo podobna zgodba, dobrodošli.

IZVIRNO SPOROČILO: niwci

Imam prijateljico, pa še katero znanko, pa ima vsak tudi svoje stvari. Ne morem ždet vsaki dan z njo.
Zavedam se vseh prednosti in slabosti takšne situacije. Ampak kot pravim pridejo trenutki, ko mi je enostavno hudo. Še huje mi je, ker me včasih dragi ne razume. On je doma in se njemu moje težave zdijo čisto mimo. Jaz bi pa rada malo več zasebnosti.

BIA79 kako si rešila problem, da si otroka lažje pustila pri tašči? Jaz kar nestrpno čakam, kdaj mi jo bo dala nazaj, prav težko jo dam iz rok...

IZVIRNO SPOROČILO: nosecka24

Še kako dobro te razumem in sočustvujem s tabo, ker se mi zdi, kot bi jaz to pisala! Imava čisto identičen primer, edina majhna razlika je ta, da se jaz nisem preselila 200km stran ampak le 20km, pa še to je zame preveč-vse ostalo kot opisuješ je isto pri meni-vsa občutja, vsa dogajanja... Jaz si še domov ne upam na obisk, ker me potem vsi postrani gledajo češ kam hodim, a je sploh to potrebno...skratka midva bova šla na svoje po burnih tednih razprav, kreganja...upam da se res uresniči-načrt je, volja je, samo še do tega mora prit. 

IZVIRNO SPOROČILO: Klemy82

Kot drugo...praviš, da si ljubosumna in da zato ne pustiš tašči otroka. Dobro, če ti res kar naprej skačejo okoli otroka, razumem, da te moti. In povej, da te to moti. A misliš da počne to zato, ker je malo čez les ali zato, ker je pač navdušena nad novim družinskim članom? Če ji ne boš povedala, da te z njenim vedenjem moti, tega pač ne more vedet, ane?
Znajdi se in poiščite kompromis, naj ti počuvajo otroka za urico, dve, ti pa pojdi VEN, na zrak, na kavo, ne vem, na sprehod... če pa imaš probleme s tem, da bi ti tašča čuvala otroka, ker si ljubosumna, ja, to moraš pa razčistiti sama s sabo, zakaj je tako. Ji ne zaupaš? Ali si pač jezna nanjo, ker se preveč vtikuje? Ali kaj tretjega?
Postavite si meje, ljudje božji, no. Povej lepo, sj se ni treba kregat, da ne želiš, da kuha za vas, da boste sami jedli, in tega se drži.
Povej ji pa, da bi bila pa zelo vesela, če bi popazila otroka kakšno urico na dan, da greš po opravkih. Povej, da bi rada imela malo zasebnosti,  povabi taščo magari enkrat na dan na kavo, se lepo pogovorite kaj je novega, pocarta tamalo in to je to. Ne da uletava skos in se ti nastavlja pred voz.
Na žalost drugače ne gre. Seveda bodo na začetku užaljeni in vse, ampak če boš vztrajala pri tem, se bodo tudi njegovi sprijaznili in navadili. Če pa se ne bodo..jah, potem pa ne vem. Tvoj se selil ne bi, praviš, boš pač takrat če in ko do tega prid, reševala situacijo kakršna bo.
Srečno!

IZVIRNO SPOROČILO: emibu

ah ja se mi zdi ko da bi sebe poslušala,jst še rodila nisem (čez slab teden PDP) pa mi kr zavre ko mi svakinja najeda kak ga bo nosla kak bo ona vozičkala jst pa zraven nje hodla pritisk mi dvigne na 500!!!
In že zdej vidim da jo bo trebaa takoj na realna tla posavit ko pridemo domov čene nebo nikol miru...
Sem pa tut sama taka da nevem kako bom dala malega iz rok..moji mami že pa mojmu ampak kom drugem bo pa zelo velik problem se mi zdi

Pod streho te je vzela, ti pa ji ne moreš vnučka pustit, da ga 15 min popazi? Zamisli se nad tem! Meni se to zdi egoistično, že če ne bi pri njej živela.

IZVIRNO SPOROČILO: niwci

Še posebno v takšnih deževnih dneh me oblije žalost. Preselila sem se k fantu in skupaj sva si ustvarila družino. Problem je, ker živiva pri njegovih. Sicer imava ločen vhod, a z nama živi še njegova sestra. Moti me to, da ne moreš nikamor, da nebi vedeli da greš, vedno vse pojasnjevat. Ko sem z otročkom zunaj me tašča vedno ko ima 2min časa oblega,... Želijo da skupaj jemo kosila (potem pa morem vedno malo tempirat na uro, pa jo dol nosit, da jo tam vsi gledajo... pa če je tečkana bi jo tašča kar nosila okoli,... Zadnje dni nas še na večerjo kličejo...). Sej vem da malo sem tudi sama kriva, da ni tako hudo in da mi bo kdaj celo pasalo malo kje pustit... Samo se bojim, da mi bodo potem očitali, ja smo ti pazili malo, smo ti kuhali, smo.... (kar se je že zgodilo v času nosečnosti). Pa da jo bodo nase vezali...
Problem je tudi v tem, da sem zelo ljubosumna. Pred hčirkico sem že imela en spontani splav in sem na tega otroka zelo navezana. Mojim domačim bi jo brez problema pustila za kakšne pol urce, tašči pa kar ne morem in ne morem...
Zato sem že od začetka želela, da gremo živeti na svoje, a se mojemu dragemu to ni zdelo potrebno. Jaz sem zapustila svoje domače, prijatelje, pokrajino in se odselila 200km stran, on pa noče it niti 15km od doma. Za izgovor ima, da se nebi rad zakreditiral, pa potem bodo višji stroški,... Če že najdemo kakšno stanovanje je to že takooo zelo staro, pa veš kje bogu za hrbtom je to,... Skratka malo mi že preseda.
Potem pa pride kak lep sončen dan in bi se šla malo vozičkat (no sej večnoma tudi grem), pa mi niti ni za it ven, ker vem da bo tašča takoj priletela in skakala okoli male in me pol sploh ne spusti naprej... Ko pridemo nazaj pa ista pašta. Da bi pa bila na dvoršču, pop... Vsakič pride pokukat v voziček...

ne vem kaj naj si še ubijem v glavo, da mi bo bolje, da se sprijaznim s situacijo... Hudo mi je ker nimam domače podpore in sem tu čisto sama.
Malo sem se morala zjokat, pa vendar bo kakršenkoli nasvet ali kritika ali celo podobna zgodba, dobrodošli.

IZVIRNO SPOROČILO: babylove

Pod streho te je vzela, ti pa ji ne moreš vnučka pustit, da ga 15 min popazi? Zamisli se nad tem! Meni se to zdi egoistično, že če ne bi pri njej živela. A veš, kako je luštno dojenčka popestovat in občudovat tudi potem, ko jih sam nimaš več? Pa ne pišem tega, ker bi bila stara in imela nostalgijo po dojenčkih - imam dvojčka dojenčka doma in če pomislim v prihodnost, bom z veseljem počuvala kakšno malo štruco, če bom le imela možnost. Saj ti ga ne bo pojedla, pa slabega mu menda tudi nič noče.

Mogoče bi morala najti zlato sredino, na lep način postaviti meje in tudi sama malo popustiti, omogoči babici veselje z dojenčkom.

Dolgoročno pa ti želim, da bi ti uspelo prepričati partnerja in najti finance za lastni dom.

IZVIRNO SPOROČILO: Volga

IZVIRNO SPOROČILO: niwci

Še posebno v takšnih deževnih dneh me oblije žalost. Preselila sem se k fantu in skupaj sva si ustvarila družino. Problem je, ker živiva pri njegovih. Sicer imava ločen vhod, a z nama živi še njegova sestra. Moti me to, da ne moreš nikamor, da nebi vedeli da greš, vedno vse pojasnjevat. Ko sem z otročkom zunaj me tašča vedno ko ima 2min časa oblega,... Želijo da skupaj jemo kosila (potem pa morem vedno malo tempirat na uro, pa jo dol nosit, da jo tam vsi gledajo... pa če je tečkana bi jo tašča kar nosila okoli,... Zadnje dni nas še na večerjo kličejo...). Sej vem da malo sem tudi sama kriva, da ni tako hudo in da mi bo kdaj celo pasalo malo kje pustit... Samo se bojim, da mi bodo potem očitali, ja smo ti pazili malo, smo ti kuhali, smo.... (kar se je že zgodilo v času nosečnosti). Pa da jo bodo nase vezali...
Problem je tudi v tem, da sem zelo ljubosumna. Pred hčirkico sem že imela en spontani splav in sem na tega otroka zelo navezana. Mojim domačim bi jo brez problema pustila za kakšne pol urce, tašči pa kar ne morem in ne morem...
Zato sem že od začetka želela, da gremo živeti na svoje, a se mojemu dragemu to ni zdelo potrebno. Jaz sem zapustila svoje domače, prijatelje, pokrajino in se odselila 200km stran, on pa noče it niti 15km od doma. Za izgovor ima, da se nebi rad zakreditiral, pa potem bodo višji stroški,... Če že najdemo kakšno stanovanje je to že takooo zelo staro, pa veš kje bogu za hrbtom je to,... Skratka malo mi že preseda.
Potem pa pride kak lep sončen dan in bi se šla malo vozičkat (no sej večnoma tudi grem), pa mi niti ni za it ven, ker vem da bo tašča takoj priletela in skakala okoli male in me pol sploh ne spusti naprej... Ko pridemo nazaj pa ista pašta. Da bi pa bila na dvoršču, pop... Vsakič pride pokukat v voziček...

ne vem kaj naj si še ubijem v glavo, da mi bo bolje, da se sprijaznim s situacijo... Hudo mi je ker nimam domače podpore in sem tu čisto sama.
Malo sem se morala zjokat, pa vendar bo kakršenkoli nasvet ali kritika ali celo podobna zgodba, dobrodošli.

najdi si prijateljico.

Tega res ne razumem. A tako sovražite svoje tašče? Se bojite, da vam bodo otroka vzele za zmeraj? Vidite to kot tekmovanje med vami in njimi?

IZVIRNO SPOROČILO: emibu

IZVIRNO SPOROČILO: babylove

Pod streho te je vzela, ti pa ji ne moreš vnučka pustit, da ga 15 min popazi? Zamisli se nad tem! Meni se to zdi egoistično, že če ne bi pri njej živela. A veš, kako je luštno dojenčka popestovat in občudovat tudi potem, ko jih sam nimaš več? Pa ne pišem tega, ker bi bila stara in imela nostalgijo po dojenčkih - imam dvojčka dojenčka doma in če pomislim v prihodnost, bom z veseljem počuvala kakšno malo štruco, če bom le imela možnost. Saj ti ga ne bo pojedla, pa slabega mu menda tudi nič noče.

Mogoče bi morala najti zlato sredino, na lep način postaviti meje in tudi sama malo popustiti, omogoči babici veselje z dojenčkom.

Dolgoročno pa ti želim, da bi ti uspelo prepričati partnerja in najti finance za lastni dom.

a to če te uzame pod svojo streho pomeni da moreš ti potem ji use dovolit in stalno gledat na to da bo use njej ušeč pa čeprau se boš ti ob tem slabo počutla al pa še kdo drug zraven samo zato da ji booš nekak vračala uslugo ker te je uzela pod strehoo
iz moje strani sigurno nebo tko..