Kerensa*
|
Moja filozofija? Hmmm... Celotno je nemogoče napisati, ampak lahko pa poskusim z osnovo.
Svet je prevelik, da bi se jaz želela doživljenjsko usidrati na enem mestu. Pri tem sploh ni pomembno, ali se preselim samo v sosednji blok ali na drug konec sveta. Bistvo je, da ne zdržim dolgo na enem mestu. Prostora in lokacije se slej ko prej naveličam. Vidim in spoznam vse, kar me zanima, potem pa se začnem dolgočasiti. In moram drugam.
To je prvi NE pri meni, kar se nakupa stanovanja tiče. Na trenutke me sicer prime, da bi pa imela eno svojo "luknjo", ki bi bila čisto in samo moja - moje zatočišče pred svetom. Ampak to je bilo do sedaj vedno samo trenutno, kratkotrajno razpoloženje. Ko pomislim na nakup, se skorajda zmrazim (ob gradnji pa še bolj). Najti lokacijo, kjer želim živeti do konca življenja? Mission impossible. Konstantno kupovati oz. menjavati pohištvo ali pa do konca življenja gledati isto omaro? Ne - jaz potrebujem spremembe. Eni in isti sosedje, takšne in/ali drugačne težave z njimi, selitev pa napol nemogoča, ker bi bila zakreditirana za 20 let? Odpade. Vsako leto ali dve, ko se vsega naveličam, v banki prepisovati nepremičninski leasing na drugega, iskati kupca, vmes čakati in trpeti? No go. Z "luknjo", iz katere želim oditi, plačevati stroške, adaptacije, rezervne sklade, popravila in davke? Srce bi mi počilo.
Kakor je pred časom napisala ena RR-ovka - očitno razmišljam bolj po ameriško. Najem. Nobenih nepotrebnih bančnih poslov. Nobenih nepotrebnih stroškov s prej naštetimi stvarmi - vse, razen tekočih stroškov, plača lastnik. Jaz plačam samo najemnino. Ki me stane manj, kakor obrok kredita, istočasno pa mi še dopušča mojo svobodo. Kaj, če mi lastnik odpove pogodbo ali pa je ne podaljša? Nič hudega. Z največjim veseljem drugam. Morda sicer kak mesec prej, kakor je bilo predvideno, ampak slej ko prej bi pa hotela iti sama. Dan selitve je vedno naporen, a ob pogledu na novo lokacijo vse pozabim. Raziskovanje okolice, spoznavanje novih ljudi, nesmiselno zapravljanje za nove stanovanjske dodatke - to mi je v užitek. Nič hudega, če od tega nimam dolgoročnega profita - ga ne iščem. Imam pa od tega ne samo trenutni, ampak konstantni užitek. Rada uživam. Vedno in povsod. Skorajda za vsako ceno. V grob s sabo ne bom odnesla ničesar. Čemu torej kopičiti premoženje, če pa lahko v njem uživam, dokler sem živa?
Za otroka? Kakor ju spoznavam sedaj, ko odraščata, sta podedovala kar nekaj mojih genov. Na srečo ali na žalost? Ne vem, ampak nam zaenkrat tako ustreza. Daleč stran od tega, da jima ne bi privoščila, da imata več, kakor imam jaz, ampak sem pa prepričana, da človek določene stvari zna dejansko ceniti samo, če si jih zasluži sam. To ne pomeni, da ne bosta od mene dobila ničesar, istočasno pa tudi ne pomeni, da jima bo vse prinešeno oz. podarjeno. Čemu naj jima podarjam stanovanje, če pa ne vem, ali si ga bosta sploh želela? Skorajda izključno zaradi mojega g. Moža bosta stanovanje tudi dobila, vendar bosta z njim prosto razpolagala. Želita potovati? Prodajta stanovanje in pojdita. Svet je velik in spoznajta ga toliko, kolikor ga lahko. Ko in če se vrneta, še vedno ne bosta brezdomca (razen po lastni želji).
Finance? Kaj pa vem... Ne živimo izključno od plače mojega g. Moža (ki je višja od SLO povprečja), a imamo s takšnim načinom življenja toliko stroškov, da nam ne ostane kaj veliko. Pravzaprav skoraj ali čisto nič (odvisno od meseca). Ampak namesto, da bi si cel mesec zategovali pasove zato, da se nam € nabirajo na TRR, raje cel mesec uživamo (če le gre - tudi zmanjka kdaj, brez skrbi). In ko kakšen dan pred plačo ugotovim, da se ne morem privoščiti kosila zunaj, ker sem prej preveč zapravljala, zaradi tega čisto nič ne obupujem. Kot prvo - vem, da bom šla čez nekaj dni spet lahko. In kot drugo - vem, da je bilo prejšnjič lepo. Revščino (in to takšno, kakršno si malokdo lahko predstavlja) sem dala skozi, zato me težko še kaj premakne. Na srečo pa imam tudi gene večne optimistke in vem, da za dežjem vedno posije sonce (čeprav moj g. Mož zraven komentira, da se pa za vsakim soncem spet uščije - so what?).
Ufff... da se ne razpišem še bolj, bi bilo mogoče bolje (če te seveda še zanima), da mi postaviš konkretno vprašanje, pa ti bom z veseljem odgovorila nanj.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
). Okej, selitve znajo biti naporne, ampak gre. 
