Hope2
|
Bila večinoma sama, pa mi niti na kraj pameti ni prišlo, da bi šla k staršem. Moji starši so 200km vstran, njegovi 100, prijatljev ni bilo v bližini, mož v službi do 4 ali 5, potem pa na hiši, ker jo je bilo treba dokončat za vselitev. Je naporno, ampak se da in mi več pomeni, da smo skupaj, kot pa s starši. Družina ste vi in ne njeni starši. Ti pa kljub službi lahko ponoči vstaneš in malo porihtaš malega, da si mamica spočije. Tudi ko prideš iz službe ne pomeni, da daš noge v luft, temveč da prevzameš otroka za urco, mama pa gre v trgovino, an kavo, v banjo, na sprehod......
Razumem da jo je strah, da ne bo sfolgala, ampak ta strah jo bo vedno spremljal. Kasneje bo otrok še bolj zahteven, kaj bo pa potem, tudi pri starših? Če ne bo probala, ne bo vedela ali lahko porihta otroka ali ne in koliko ji dejansko ti pomagaš. Ne razumem zakaj ne zmore 1 dojenčak porihtat. Kaj je tu taka znanstvena fantastika, kaj je tako zahteven? Bolan? Trpi mamica za poporno depresijo?
A pa vajin odnos laufa kot mora?????
Za razliko od ledene meni to ni normalno. Se ap strinjam, da bi lahko stari starši prihajli na obisk k vam in pomagali.Oz ko je hudo, greš za kak dan ali dva oz kokr ti paše, pa se vrneš, da bi pa kar tam živela pa da mi mož vidi otroka le za par minutk, pa NO WAY. Ponoči itak spite, kolk si pol ti dejansko z otrokom
< Sporočilo je popravil Hope2 -- 17.3.2010 14:12:39 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
....doma sem sicer prišla praktično v razsulo (me ni bilo 1m) ampak dihala sem pa 1000_x_ lažje
.... 
