3jeMi
|
zimska... držim pest... netki... Tilna lahko matrajo petice, je 20 zobkov ja... naš je tudi siten, na momente jambra in tudi slini se spet nenormalno veliko, ima pa spodaj tudi vse zatečeno... skratka, odločitev je padla... PAVZA!!! ... da vam malo povem kaj smo počeli na dopustu... Hotel Lucija v Portorožu je res enkraten za familije, sobe so velike (op. smo neverjetno dobro spali, glede na to, da smo bili vsi 3je v istem prostoru, mah, verjetno smo bili kar usklajen trio glede smrčanja) imajo dokaj veliko igralnico, dolge hodnike za tekanje, bazen ravno prav velik, mogoče malenkost prehladen, ampak vse čisto (samo za hotelske goste, kar se glede čistoče kar pozna), hrana odlična in če prav razumem Lovrovo čebljanje, so kuharce fajn in lušne punce, pa tudi sobarice so prijazne gospe... smo pa vzeli Baby center paket, malo ceneje, pa še malega je v sobi pričakal WOWov avtomobilček za darilo... ... Lovro, ah, tale moj Lovrenc... 3x se nama je dobesedno vrgel ob tla, zgleda mu je v glavi nekaj preskočilo in je padel v trans in tulil in tulil... ej, prva runda, od Fornač do Pomorskega muzeja v Piranu je tulil, se zvijal, potem sem pa jaz ornk zatulila in se je kar stresel, me gledal ko mlad teliček in se umiril... potem je sitnaril in se zvijal vsakič, ko smo šli ven iz kakšnega lokala ali gostilne (joj, žrli smo neverjetno veliko, ker je bilo jasno treba it na kosilo zaradi malega, pa sva še midva jedla ), ker je bilo treba dat gor bundo... joj, spet pregovarjanje... potem pa sredi tedna prideta na obisk babi in dedi... vidi babi situacijo, mirno gleda in pravi: Ah, saj si bila ti glih taka. Če ti kaj ni bilo prav, si se vrgla ob tla, pa te nismo premaknili. Nič, samo vztrajat moreš pri svojem. o ti mater, se mi je res zdelo, da je mali en mičkan po meni... no, pa smo potem malo bolj na trdo urejali stvar in se je proti koncu tedna lepo navadil... drugače je bil pa mali res faca, tekal okoli, se zabaval z dvigali, spal tudi po 2 uri v vozičku, ej, še kot dojenček mu to ni uspevalo... glede na to, da je fejst navajen na en red in en prostor, se je kar lepo vživel, zvečer je dobesedno padel del, se mu niti pa-pa ni ljubilo rečt... ... aja, je pa le začel odgovorjat na vprašanja z Ne in Ja... pa tudi Hvala ve kdaj mora rečt... sam sebi pa reče Ovjo... in oči končno ni več ata, ampak oći... in ej, uganite kdo me je pričakal na poti domov in to že pri Senožečah... moj "best frend" sneg... bljak... bljak... bljak... ... konc pavze, zdaj moram pa še malo okoli...
|