Vijoličarka
|
Meni se zdi spet to en tak človek, ki mu primarna družina izpolnjuje vse njegove čustvene potrebe. Ta družina mu je privzgojila precej čuden občutek odgovornosti in hkrati neodgovornosti. Po eni strani se čuti zelo odgovornega, da staršem in sestri povrne 'trpljenje', ki jim ga 'je povzročil'. Torej mora biti tam, pri njih, da zadovoljuje njihove potrebe po skrbi zanj. Po drugi strani pa nima nobenega zrelega občutka odgovornosti za svoje odločitve in dejanja, ki se od človeka njegove starosti normalno pričakujejo. Torej, če si je izbral življenjsko partnerico, če ima celo otroka, potem to zahteva od njega določena dejanja. Ali je tudi sestra tako navezana nanj? Ali je bil bolj njen otroček, kot njen brat? Ali pa je sestra samo izkazala več pameti pri izbiri moža-partnerja in je izbrala takega, ki se je v družino lepo integriral ali takega, ki se kaj dosti ne sekira, samo da je sit, opran in poseksan, za ostalo mu je vseeno? Oni so pač skupaj najbolj srečni in pika. Morda bi bili celo srečni, če bi on izbral kakšno partnerico, ki bi kar padla v njihovo družino, žal pa je izbral tako, ki je, kot prvi greh, imela celo lastno stanovanje, predvsem pa karatkerno nekako ne paše k njim. Morda bi katera druga bolj pasala, morda ne bi nobena. Čustvene potrebe po vnukih očitno zapolnjujejo sestrini otroci. Sem že večkrat slišala teorijo, da so vnuki po hčeri 'pravi vnuki', vnuki po sinu pa ne. In najbrž nečaki zadovoljujejo tudi čustveno potrebo po otroku s strani tvojega partnerja. Z nečaki se lahko zabava in igra, ni pa prav nič neposredno odgovoren zanje. In morda gre prav za slednje. On bi rad od življenja samo tisto lepo in dobro, odklanja pa vse ostalo, kar pride zraven: skrbi, odgovornost. Starši in sestra mu omogočajo prvo, ti ga siliš zraven še z drugim. On pa bi rad ostal večni otrok. Ljubljen, razvajan, deležen potuhe... in vse to dobi, če je prijazen z mamo. Morda gre za nekaj drugega. Za močan občutek krivde, ki so mu ga vsadili. In za taktiko palice in korenčka. V glavi ima zabetonirano, da je njegova prva in edina življenjska dolžnost do primarne družine, drugi niso pomembni. V zahvalo dobi crkljanje in občutek, da ga nihče drug nima tako rad. Ti si tip ženske, ki si pripravljena marsikaj požreti in si se predvsem pripravljena 'cufati' zanj s primarno družino. Marsikatera bi, ko bi videla situacijo, že takoj ušla, ker bi ji zvonili vsi alarmni zvonci. In morda sta prav zaradi tega končala skupaj. Kajti v enačbi nebeške sreče v primarni družini je ena napaka. Namreč, zadovljene so vse sinkotove potrebe, razen ene. In ko začne tiščati v jajčkih je hudo. Kakor si vse skupaj opisala, imam občutek, da mu mati to potrebo zameri in sama noče misliti nanjo, jo negira. Sam je pa ne more negirati. In morda ga prav ta potreba prignala nazaj k tebi, toliko da se poteši in nato spet domov, lahko se odpre začarani krog. Zapomni si, da potrebni moški vse prizna in vse obljubi, v glavnem samo prikimava, ker spodnja glava terja svoje. Bolje ti bo sami s sinom. Da so to sebični in vase usmerjeni ljudje, ki jih čustva drugih prav nič ne brigajo, mi daje slutiti dejstvo, da so največji pritisk vršili na svojega sinkota ravno v času, ko si bila ti noseča. To je čas, ko se marsikateri starši, čeprav nezadovljni z otrokovo izbiro, pogoltnejo marsikaj ali se celo sprijaznijo, kajti napove se novo bitje - njihov vnuk in vsaj v tem času se trudijo biti s snaho prijazni. Družina tvojega partnerja pa je v tvoji nosečnosti videla alarm, sredstvo, da ga bodo dokončno izgubili in prav takrat so se najbolj potrudili, da ga obdržijo zase. Sama ne bi želela imeti partnerja, ki se medtem, ko je njegov otrok bolan, lepo zabava s svojimi nečaki in potem še pripomni, kako srečen je bil, ko se mu ni bilo treba ubadati z domačimi problemi. Strinjam se, da je lepo in prav, da si mu spakirala zaželjeno. Pravzaprav bi jaz na tvojem mestu spakirala še vse ostalo in ga prijazno pozvala, naj pride iskat. Tako se je odločil, ti si sprejela njegovo odločitev. Amen. In ne vzemi ga nazaj. Vračal se bo, ampak nikoli ne iz pravih razlogov. Srečno!
_____________________________
When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."
|