ronja
|
on pravi le "kaj hočeš da rečem" Odgovori mu: "da mi poveš, kaj čutiš." Če veš, da ima premalo samozavesti, ga čim manj direktno kritiziraj. Povej bolj po ovinkih, pa velikokrat ga pohvali. Če ne moreš pohvalit tega, kar naredi zate, ker tega ne vidiš, pohvali to, kakšen je do otroka. Če da otroku lupčka, pridi zraven, če da še tebi kakšnega. Ne bosta s tem rešila odnosa, ker se bosta še vedno morala pogovoriti o problemih, ki jih imata, je pa lahko to začetek - da se sploh začneta pogovarjat. Včasih človek tudi težko najde prave besede tisti hip, ko ga nekdo "napade" s pogovorom. Pri nama dobro deluje sistem, da če en ne ve, kako nekaj razložit, kako odgovorit, enostavno prestaviva pogovor. prvi pove, kar ga muči, na odgovor pa počaka, da ga je drugi sposoben povedat. Včasih samo urco, dve, drugič en dan, več kot 1 teden pa se še nisva čakala. Tako ima tudi drugi čas za razmislek, kaj se mu zdi res problematično, kako bi odgovoril na "očitke", zakaj nekaj počne,... Dostikrat počnemo tudi bedarije z najboljšimi nameni. Recimo oba naredita tako, kakor mislita, da bo DRUGEMU najlažje. Vendar pa narobe sklepata in potem mislita, da je vsak delal tako,d a bo najlažje njemu. Tukaj veliko pomaga zaupanje, ko enostavno veš, da ti drugi hoče dobro in da te ne izkorišča. In se da zmenit, kaj je kdo mislil. Ti praviš, da se trudiš, on pa ne. Vendar greš tudi ti spat brez njega, on pa še ostaja pokonci - verjetno oba se trudita, vsak na svoj način.
|