leda
|
Cel roman mi je vrglo na we are sorry. Saj jim je lahko. a te mal potolažim? in morda zabavam;) tole bo moja saga kupovanja luštnih otroških cunj pri nextu. me kak mesec nazaj kliče sestra in me prosi, da si naroči cunje na netu preko moje kreditne kartice. in tako naslednji dan na kofe vzamem še master. in se usedeva za komp, jst na eni roki tatretga nečaka, ona v naročja tadruzga, glih doma bolanga in ker je bil to že četrti dan, tečnga ko driska. in začneva klik klik, pa kategorija tamali otroci, pa tanajmanši, pa punčke, pa fanti (mava skupi jih pet, skor na eno leto, vsak maltene svoja kategorija). in prideva do konca, vnesem podatke za kartico in neki ne štima. kaj? registrirani mora bit isti kot lastnik kartice. grumf. registrirana seveda ona. pa pejmo od začetka. ves nakup zgine, jst se registriram in začnemo znova. klik klik, tamali, tavelki, razprodano...vnesem še security code in računalnik mrkne. preden zaštekam, kaj se je zgodilo, opazim, da se tadrugi nečak smeji na vsa usta. prvič v tistem dnevu. seveda, izklopil je računalnik. štejeva do sto in ves čas intenzivno razmišljava, kako ljubki so otročiči in kako smo jih res hotl met. ga odpakirava gledat risanko in spet klik klik klik. in približno dve uri po začetku "enostavnega kupovanja po netu" spet prideva do zadnjega koraka. čakam in se izpiše; we are sorry, nekaj je narobe z nextovo stranjo... ma se nisva dali. drug dan sem doma odklikala vse še enkrat in jupi, uspelo je. confirmation na mail; vse kul, čez deset dni mate vse doma. deset dni mine, mine dvajset dni. nič. in tko jst kličem na številko za besne uporabnike. direkt v anglijo, kjer me majo ene 10 minut na čakanju, potem pa ubijejo s cockey english, ki je kljub temu, da dnevno uporabljam angleščino, ne razumem nič. dons sem odkrila še mail za take primerke in vam rečem punce, drug let grem v london v shopping. bo cenej in trajal manj časa kot kupovanje po spletu
|