 |
RE: Julijke 2008, 2. del
13.10.2009 22:14:46
|
|
|
|
glugluglu
|
majuska, pa jaz te ziher vodim glede utrujenosti: no takole je šel danes dan, saj drugi so kar podobni:
v službi takoj ko pridem, akcija, od začetka do 15.15, Lahko bi komot še ostala in delala.
No ob 15.15 letim proti Polju, gužva na cesti za znort, grem skozi BTC, potem vmes med vožnjo najprej kliče Nina, če sem že na poti domov in ji povem, da še ne, da moram še po Tiana. In mi začne govorit, da se ji ne da peš domov in naj jo pridem na igrišče iskat. Ok, se zmeniva kako in kaj.
Odložim, kliče Mark. In začne: mami meni je dolgčas: jaz: a si naredil naloge? Da. Imaš pripravljeno torbo? Ja. Se imaš kaj za učit? Ne. So sosedje zunaj? Ne. Ja potem greš pa lahko na računalnik ali prižgeš TV. Pa pravi: Ne imam tega polno glavo. In si mislim, ja fajn zelo lepo. Potem pa on nadaljuje: jaz bi rad pekel palačinke! Ne Mark, ne moreš, če ni mene zraven,. .. Ja pa bi, saj sem jaz dobil recept. Ja ne, ker lahko kaj zažgeš,.....in tako dalje,.... vmes med pogovorom jaz še vedno pilotiram v gužvi na poti iz BTC-ja do Tiana. No se zmeniva, da naredi samo maso in spet mu moram razlagat kje je kaj in kako. (tehtnica, moka,...)
OK. končava, vmes kličem hitro taščo naj prideta dol s Tianom. Poberem Tiana, se zmenim za jutri in vija končno proti domu.
Tam spet Nino kličem kam mora priti iz igrišča, da jo spotoma poberem. Prideva domov, Mark gleda TV, kuhinja v razsulu, ga prosim, če bo po tem ko se preoblečem z mano peljal Nino k tabornikom potem pa v trgovino po špecerijo (BTW torek je).
Pravi, da ne, ker bo on palačinke pekel, da sem obljubila, da bo palačinke pekel ko pridem.
OK, spečem vsaj eno palačinko, ker za druge ni več časa, se preoblečem, dam Tianu mufin od včeraj za jesti (vse nadrobi naokoli), potem Nina zateži, da je lačna, Marka prepričam, če bi tisto palačinko dal raje Nini, ker je on itak mufine jedel, ki jih Nina ne mara in bomo potem ko pridemo do konca spekli palačinke. Odgovor? seveda: NE.
No končno umirim zadevo, Nina poje palačinko, se spet napokamo v avto, via taborniki in potem trgovina, Mark je pripravljen pomagat.
Pridemo do tabornikov, njih ni nikjer Na Markovo slabo voljo gre z nami v trgovino tudi Nina. Med potjo do trgovine premišljujem kaj čem narest, da se mi ne bosta stepla sredi trgovine.
No in jima že v avtu povem oz. naložim kaj bo vsak od njiju prinesel v voziček. Kasneje v trgovini se to izkaže za zelo učinkovito. Zelo hitro smo imeli vse v vozičku kar smo potrebovali, pa še Tian je užival, ker sta se z Markom šla dirkalno stezo po trgovini. Na srečo, glede na torek je bila dokaj prazna trgovina.
Pridemo domov, razpakiranje, vrečk, pečenje palačink, pospravljanje kuhinje.
Potem se Nina spomni, da še nima v zvezku za domačo nalogo slike od našega kraja. Iščem na inernetu ko zmešana, prižgem printer, ene barve je zmanjkalo , vmes kliče Mitja, Tian je pa že zaspan, ga dam v banjo skupaj z Markom, vmes skuham čaj, pripravim vse za ORL spiranje nosu, potem grem zrihtat Tiana, HB kar pade v posteljo, vmes se še Mark zrihta, zamenja kartušo, končno najdem sliko, ki jo je prej Nina neuspešno iskala, potem še jaz, vendar se ni hotela sprintat dokler nisem malo prelisičila zadevo, jo sprintam, napodim še Nino, da neha gledat kmetijo in se gre zrihtat za spat. Mala prebrisanka pa okoli mene in lupčkat.
No tako, to je bil en opis enega od naših dnevov.
Ja so face ti otroci, energije gre sicer na miljone, ampak začuda, se mi je dalo še vse to napisat, vmes sem že dala Tianu za pit, ker je kašljal in se zbudil, no noč bo še pestra. Lahko noč!
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
mi pa smo imeli ful mrzlo! 
, najprej sem premišljevala ali bi to sploh poslala, potem pa nisem mogla, da ne bi, ker tolk paše v ta koncept, da ne bi moglo bolj.
