pf
|
No da še povem, da sem danes na fizio vprašala terapevtko, ki ima preko otročke, ki hodijo na terapije, ker jih pošljejo iz RA kako je glede tega, da se otročka drži. Vprašala sem striktno za Lano. Povedala sem, da se tu in tam spusti in to parkrat na dan. Gre dober meter, drugače je bolj kot ne skozi na nogah in se preprijema in gre okrog mize, pa se stolov drži, sedežne, okrog postelje, drži se ograje in prehodi cel balkon, tišči tricikel, poganjalčka. Pa bolj kot ne vse z eno roko. Da je sama prišla do te faze, da je nismo postavljali na nogice in da ona želi da jo držim, ker rabi sigurnost, da ravnotežje pa ima dobro. Pa da lepo stopi trdno s celo nogo na tla. Je rekla, da v knjigah piše da naj se otroka ne bi vodilo za rokice, je pa v našem primeru, ko Lana sama prestopa, med drugim tudi že leti, to držanje za roko opravičeno, ker je samo vprašanje časa kdaj bo shodila. Predvsem naj bi bile na vodenje z roko pozorne mamice katerih otročki imajo tendenco hoje po prstih, ali kako drugo razvojno težavo, da tisti pa bog pomagaj držat za rokico. Tak da sedaj bo vsaka najbolje vedla. Da midve pa lahko komot greva z roko v roki na sprehod. Najbolj kritično pa je hitro postavljanje na noge in vodenje z roko (sedem, osem, devet mesecev), ker da baje take otročke, ko so najstniki zna hrbtenica jeziti. Je pa res, da kar se zadnjih študij tiče se ne vodi otrok, razen če so tik pred samostojno hojo in rabijo sigurnost.
|