Kerensa*
|
Ne morem, da ne bi... Namenjeno je pa ge. Simoni, da ne bo pomote. :-) Da je tale debata o ločevanju otrok v vrtcih zelo konstruktivna, sploh ni dvoma. Temu lahko (po večih letih na tem forumu) samo zaploskam, saj nisem edina, ki takšne debate tukaj pogreša. Sama sem v osnovi proti nacionalizmu, proti rasizmu, proti segregaciji in proti diskriminaciji (kakor tudi vi, ga. Simona), vendar sveta ne vidim črno-belo (kakor se mi zdi, da ga vi), temveč se s svojim razmišljanjem bolj nagibam (ne pa 100%-no strinjam) k razmišljanju Gine in Ronje. In kljub temu, da se v osnovi tudi midve, ga. Simona, strinjava, me je zmotilo nekaj "malenkosti" (temu bom rekla tako izključno zato, ker govoriva o stvareh, ki direktno ne vplivajo ne na moje, ne na Vaše življenje). Da Vam bo bolj jasno, o čem govorim (in morda tudi ostalim, ki berejo in bodo brali), bom raje citirala... Pravite, da ste novinarka, ga. Simona. Vse lepo in prav - spoštujem novinarski poklic (kakor tudi vse ostale legalne), sploh poklic raziskovalnih novinarjev (katerega poznam skoraj iz lastnih izkušenj, vendar nisem novinarka), vendar mi kot novinarka ne dajete kredibilnosti (kakor ste se vi za neko drugo RR-ovko izrazila v zvezi z nečim drugim). Zakaj ne? Kot prvo zato, ker je v Vaših postih, kakor pravi Bakfark (s katerim nisva nikakor povezana), veliko preveč Vašega razmišljanja oz. sklepanja (na podlagi marsičesa), kot drugo pa zato, ker se mi zdi, da novinar ne pridobi svoje kredibilnosti izključno na podlagi vsebine članka (sploh pa raziskovalnega), temveč tudi na podlagi načina, kako je ta članek zapisan. Kot novinarka imate verjetno fakultetno izobrazbo, a četudi ste novinarka rumenega tiska (z željo po čem resnejšem), imate zagotovo vsaj srednjo šolo. Ste že kdaj zasledila (dober primer so npr. komentarji na strani www.24ur.com, pod novicami), kako se čitatelji člankov pritožujejo (ali pa komentirajo, če se drugače izrazim) nad slovnico oz. nad nepravilno rabo slovenščine novinarja, ki je napisal članek? Bralec si o novinarju ustvari drugačno mnenje, če je članek napisan v jeziku države, v katerem je izšel in če se drži pravopisnih pravil. Zavedam se, da smo na forumu, kjer raba pravopisa ni obvezna (je pa zaželjena, zaradi lažjega razumevanja in zaradi manjše možnosti dvoumnosti), kljub temu pa se mi zdi, da nisem edina (če se motim, me popravite), ki se ji je zazdelo, da morda ste novinarka po izobrazbi in najverjetneje tudi po delovnem mestu, zagotovo pa vam manjka ali znanja pravopisa (zanašanje na lektoriranje v uredništvu, pred objavo?) ali pa zavedanja razlike med pravopisom in slengom oz. pomena prebranega enega ali drugega. Dopuščam pa tudi možnost, da se Vam je tako mudilo napisati lastno mnenje, da se Vam razumljivost napisanega ni zdela pomembna. Skratka - ne samo kredibilnost RR-ovke, tudi Vaša kredibilnost je zmanjšana zaradi napak in zmedenosti v pisanju. Nekje ste omenila nekomu, da če ima vsaj srednješolsko izobrazbo, potem bo... sem pozabila, kaj. Se Vam to ne zdi segregacija ali celo diskriminacija sogovornika na podlagi dosežene uradne izobrazbe? Jaz se ne počutim ogrožene. Veste, zakaj? Zato, ker imam "samo" osnovnošolsko izobrazbo, kljub temu pa se Vaša slovenščina ne more kosati z mojo. Pa nisem čistokrvna Slovenka (to sem ugotovila šele pred kratkim, s svojim rodoslovnim delom). Vi ste, ga. Simona? Za priimek Vas ne bom vprašala, a moj je popolnoma slovenski - kakor vidim, že nekaj stoletij (odkar so v Sloveniji in njenih predhodnicah sploh priimki). Skozi branje Vaših postov v tej temi sem dobila občutek, da ste proti nacionalizmu, rasizmu, segregaciji in diskriminaciji zato, ker ste v te štiri pojme (ali v vsaj enega od njih) osebno vpletena. Ne v primer tega vrtca, da ne bo pomote, ampak izključno v naštete pojme. Zazdelo se mi je, da ste imela v preteklosti Vi težave z nečim od naštetega. Če ste Slovenka, potem (sodeč po napisanem, z Vaše strani) teh težav ne bi mogli imeti. Zato sklepam, da niste Slovenka ali pa vsaj ne čistokrvna (to "čistokrvnost" bi jaz sicer rada videla, ampak pustimo to, ker v tem primeru ni relevantno). Kaj je se zgodilo Vam, da ste posledično sedaj tako zelo proti temu? Se je kaj podobnega zgodilo komu od Vaših bližnjih? Kakorkoli že - moje razmišljanje. Glede na to, da ste skoraj vsako RR-ovko, ki se ni strinjala z Vami, "obtožili", da je delavka omenjenega vrtca, potem lahko mi, ostali, sklepamo, da ste tako kontra "nastrojena" zato, ker ste tudi delavka omenjenega vrtca, vendar niste v najboljših odnosih z zaposlenimi in nadrejenimi (tudi takšne kolektive poznamo, kajne?). Za podlago za takšna sklepanja imamo popolnoma enaka dejstva, kakor Vi - "zdi se nam". Toliko o preverjenosti novinarskega pisanja. Kakor berem, zelo rada omenjate ustavo in zakonodajo (to področje mi je veliko bližje, kakor predšolska vzgoja oz. prosveta na splošno). Če se tako zelo opirate na to, potem mi, prosim, razložite, čemu sama to dvoje kršite že s tem, kar pišete tukaj, na RR? In ne kršite samo tega dvojega, temveč najbrž še kakšen občinski odlok in zagotovo pravila tega foruma (napisana in nenapisana, a za slednja Vam tega ne bom štela v zlo, ker jih pač niste mogli prebrati, tukaj pa ste novinka). Ena stvar je kristalno jasna (in za to človek ne potrebuje ne doktorata, ne magisterija) - če želite o nekomu s foruma izvedeti nekaj več, ga preprosto vprašajte. Direktno na forumu, ali pa se poslužite preostalih dveh poti, ki ju imate na voljo - zasebna sporočila ali posredovalnik e-mailov. Nobene potrebe ni (čeprav tudi sama vem, da se to dogaja - ne samo z Vaše strani), da se o ljudeh "pozanimate po Vaših kanalih". To ne izkazuje ravno nekih Vaših dobrih namer - to izpade tako, da ste samo iskala nekaj, na podlagi česar bi potem nekoga lahko nečesa obtožili. Seveda zato, ker se v prvotnem postu ni strinjal z Vami. Pa kaj - bi se moral? Ne, ni se mu treba. In to mu dovoljuje ustava. Kdo Vam je podelil pravico (ste si jo vzela sama?), da ugotavljate, kje je kdo zaposlen? In ko ne ugotovite 100%-no, pač sklepate in to jemljete kot dejstvo? Se Vam res ne zazdi, da s tem kršite ZUP? Iskreno Vam povem, da sem v tem trenutku prelena (najedla sem se in preveč toplo je), da bi Vam naštela točne alineje členov in člene zakonov, katere ste s svojim pisanjem in dejanji kršila, ampak takole, na pamet rečeno, lahko na prste ene roke najdem obrekovanje, obtoževanje in širjenje laži (ne iščite po Kazenskem zakoniku, kajti to je v Zakonu o prekrških). če želite, pa si bom ob prvi priliki vzela čas in napisala vse popolnoma točno. Kar se pa mene osebno tiče - sem 30-letna mati dveh otrok (enega vrtčevskega, enega šoloobveznega), ločena, v novi zvezi s Hrvatom (drugi otrok je torej pol Hrvat, če sebe zaradi določenih stvari smatram kot Slovenko), imam samo osnovnošolsko izobrazbo, sem prostovoljno brezposelna in povrhu vsega nisem lastnica nobenega premoženja (uradno). Iz določenih stvari, ki ste jih zapisala, sklepam (kakor tudi Vi sklepate določene stvari iz določenih stvari), da sem za Vas popolnoma nekredibilna oseba. Na (mojo?) srečo se s tem ne obremenjujem in Vam podajam svoje mnenje temu navkljub. Imam partnerja Hrvata, s priimkom na -ić in imam sina, pol Hrvata, s priimkom na -ić. Najbrž je nepomembno, da pripišem, da sta oba rojena v Ljubljani in da imata oba slovensko državljanstvo, torej sta pred zakonom oba Slovenca. Bom pa napisala stavek, ki ga moj partner zelo rad izreče in s katerim se 100%-no strinjam:"Po narodnosti sem Hrvat, po državljanstvu sem Slovenec, A PO DUŠI SAM JUGOSLOVEN!" Zato, ga. Simona, mi nismo ne slovenska družina, ne hrvaška družina, ne mešana družina, temveč jugoslovanska družina - ker tudi jaz zase lahko rečem enako, kakor moj partner. In tudi svoja otroka vzgajam v enakem duhu. Jaz lahko vsem "čefurjem" rečem "BRAČA JUGOSLOVENI". Trapasta nostalgija? Mogoče. Vendar je učinkovita. Zato me mešane skupine v vrtcih (o katerih je prvotno govora), niti pod razno ne motijo. Moj sin je -ić med Novaki in Kralji (citirano po Bakfarku), a mi še nikoli ni padlo na kraj pameti, da bi na seznamu otrok, ki visi na vhodnih vratih, štela, koliko -ićev je v tej skupini, v kateri je moj sin. In moj prvi sin, iz prvega zakona, je tudi -ič, vendar je slovenski -ič (tudi to obstaja - dober primer je moj "dedek" s priimkom Jakopič). Dejstvo je torej, da če ne iščeš, ne najdeš. Morda je pa tudi pri nas tako, da je 12 otrok od 14-ih s slovenskimi priimki, moj sin in še eden pa sta -ića. In kaj potem? Naj letim na upravo vrtca zagnat paniko in galamo, da se gredo nacionalizem, rasizem, segregacijo in diskriminacijo? Ne ga srat. Dokler sta vzgojiteljici super (boli me... penis, kako se onidve pišeta) in dokler mojemu otroku ni hudega, do takrat mi je ravno do Pakistana (in še nazaj), kako se kdo v skupini piše. In na podlagi tistih dveh staršev, ki ju srečam v vrtcu, ko v istem trenutku pobirata otroka, tudi ne sklepam narodnosti. A ena rjavolaska s kratkimi lasmi, v kavbojkah in termovki, s torbico čez levo rame, naj bo avtomatsko "čefurka", zaposlena za tekočim trakom, druga, umetna bjonda, v kostimčku po meri in z elegantno ročno torbico, je pa Slovenka na vodstvenem položaju? Bull-shit. Mati, ki je prijavila morebitno segregacijo, ne bi na to niti posumila, v kolikor tega ne bi iskala. Zakaj je pa iskala, je pa najbrž že druga zgodba. Matematike znam samo toliko, da me ne ogoljufajo v trgovini, a se kljub temu strinjam z Ronjo - skoraj nič ni enako, kakor nič. Kljub temu, da je majhna verjetnost, da se nekaj takšnega zgodi, vseeno obstaja možnost, da se. Članka nisem ne brala, ne gledala, zato ga ne bom komentirala in bom sklepala samo iz tistega, kar ste Vi, ga. Simona, sama napisala. Namreč, da je ravnateljica priznala segregacijo. Prav. Jo je. A tukaj vskoči Bakfarkovo mnenje (mislim, da je bilo njegovo, no - ne grem še enkrat brat 4-ih strani) - zakaj pa segregacijo avtomatsko obsojate kot nekaj proti ustavnega, nezakonitega in slabega? Če je bilo že priznano, da je bila narejena namerno - čemu ne dopuščate možnosti, da je bilo narejeno z dobrim namenom? Zakaj že v osnovi to jemljete kot nekaj slabega? Zadeva je v osnovi tudi proti ustavna in nezakonita, kakor navajate, a teorija se od prakse marsikdaj razlikuje. Jaz sem proti namerni škodljivi segregaciji in sem za mešane skupine, a če se že zgodi nekaj takšnega, kakor v tem primeru, bi se vprašala, če je ravnateljica pa morda imela dober namen. Govorila bom za svojega otroka - vem, da se v skupini mešano govorečih počuti slabše, kakor bi se v skupini enako govorečih. Pa da ne bo pomote - moj sin 99%-no govori slovensko. In tudi doma 99%-no govorimo slovensko. Pri starših in sorodnikih mojega partnerja (ki so Hrvati), pa se 99%-no govori hrvaško. In ker moj sin veliko časa preživi z razširjeno družino, ne samo z ožjo, se je tudi sam naučil hrvaškega jezika (čeprav starši starši in vsi sorodniki znajo govoriti čisto slovenščino, doma pač negujejo svoj jezik, kar jim dam popolnoma prav - s tem nikogar ne ogrožajo). In če bi v vrtcu izrekel stavek (kakor ga je pred kratkim doma) "Tega ne bom jedel, ker je ljuto" - kje bi mu bilo lažje? Med večinoma slovenskimi otroci, katerim pri malo manj kot 4-ih letih ne zna razložiti pomena, ali med "svojimi" otroci, ki besedo poznajo (Slovenci ga pa debelo gledajo)? Odgovor je jasen. Čemu torej ravnateljica ne bi mogla izhajati iz enakega razmišljanja? In kaj, v končni fazi, naj bi bilo pri tem slabega? Dolgoročno gledano pa je tudi med starši otrok "iste narodnosti" manj trenj, kakor med starši "različnih narodnosti". Tukaj skorajda ne moremo govoriti o omenjenih štirih pojmih, temveč lahko mirno rečemo, da gre za "pripadnost narodu". Vsakdo ima rad svoje, kajne (izjeme potrjujejo pravilo)? Dve Bosanki (ali pa Bošnjakinji, če želite - drugače pa obstajajo tudi Hercegovci) bosta po dveh minutah klepeta v svojem jeziku pred vrati vrtca hitro našli skupen jezik in skupno kavo pri eni od njiju doma - Slovenka pa bo letela domov, ker "ima delo". Posplošujem? Morda celo diskriminiram? Ne - opazujem okolico in poznam navade različnih narodnosti in verstev. Bo šla Slovenka z Muslimanko v cerkev? Menda res. Zato, ga. Simona, Vam polagam na srce (če se smem tako izraziti): - če ste novinarka, potem se držite novinarskih pravil (če ste že na etično/moralna pozabila) - če kredibilnost drugih znižujete na podlagi njihovega mnenja in utemeljevanja, potem svojo povišajte na podlagi verodostojnih podatkov in pisanja brez lektoriranja - ne obtožujte ljudi česarkli samo zato, ker se ne strinjajo z Vami (Ustava jim dovojuje lastno mnenje in svobodo govora) - ne izmikajte se vprašanjem oz. odgovorom nanje s stavki a la "o tem ne bova debatirala" - zavedajte se, da svet ni črno-bel, temveč je vmes tudi veliko sivine, ki ni nezakonita - če želite občutiti svet in ljudi v pravem pomenu besede, potem pri vsem in povsod izhajajte iz tega, da je imela oseba dober namen (brez potrebe, da omenjate umore in posilstva, ker bomo prišli še dlje od Freuda) In za konec - *ebenti sunce, da se pustim mnenju neke (nepreverjene) novinarke tako sprovocirati (in to pri tematiki, pri kateri ponavadi samo zamahnem z roko), da eno uro pišem en post... odoh ja jednog popušit.
|