Vijoličarka
|
Očitno sta, kar se tega tiče, na svetu dve vrsti ljudi.
Prvi enostavno ne morejo(mo) živeti brez miljon in še enega ljubkovalnega imena, vzdevkov in pomanjševalnic. To nam je kakor kruh, zrak in voda.
Drugim tudi pod razno ni jasno, čemu je tega treba. Pa še na živce jim gre. Očitno.
Logične razlage nimam. Tudi mislim, da ni potrebna. Ne mislim, da so vsi odvisniki od ljubkovalnih imen ultra čustveni in oh in sploh nežni. Tudi ne mislim, da so tisti, ki se jim take sladkarije zdijo čudne, celo neprimerne, kaj manj čustveni ali nežni.
Samo različni smo si. In to je treba spoštovati. Imam bližnje, za katere imam cel koš ljubkovalnic in pomanjševalnic in ki vidno uživajo v tem. Imam tudi take, ki tega ne marajo in to spoštujem ter se disciplinirano brzdam ter jih kličem samo po imenu.
Najvažnejše se mi zdi, da spoštujemo človekovo osebnost in želje, ter mu ali ne odtegujemo ljubkovalnic, če mu godijo ali si jih celo želi in ga ne silimo v to, če tega ne mara.
In če bi bila ta problematika edina na svetu ... kako bi nam bilo lepo! Kajne, spoštovane soklepetalke in ljube žabice čvekice? ( izberi po želji)
Še bomba za TT: to, da kakšna žena kliče svojega moža medo, nič proti temu, da jaz svojega (skoraj dva metra in cca 120 kg) kličem: mišek. In pri tem mi je čisto vseeno, če cela trgovina ali pa pol Ljubljane na rit pade. Me veseli, da nimajo nobenih drugih, hujših problemov. Jaz si miška ne pustim vzeti. 
_____________________________
When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."
|
Natisni
. 
, jaz svojima dvema včasih rečem, da sta piščančka ... in res sta, ko čepita vkup in brkljata po peskovniku 
. 
