ronja
|
Da bi sprejel partnerja v dobrem in slabem, mu stal ob strani, ko pridejo težave, bolezni...
A imaš res tak občutek? Midva sva glede bolezni kar nekaj skoz dala, pa se mi ne zdi,d a bi kdo kdaj pomislil, da bi se zato razšla - mislim, to pa res ni noben razlog... Poznam par, kjer je ona pred kratkim postala invalidka, pa tudi nihče ne razmišlja o razhodu... Po moje se takrat samo pokažejo vsi ostali problemi - bolan človek se hitro začne smilit samemu sebi, drugi pa se mora matrat, da še njegov del prevzame in potem ima vsega poln kufer... Ampak to se da rešit: bolani je lahko tudi na postelji zabaven, dejansko se da hecat tudi iz bruhanja, drugi pa pač malo stisne, ker ve, da se splača...
Dokler sta se oba pripravljenja trudit, se mi zdi, da je upanje - vedno pa se človek vpraša, kaj se mu splača - lagala bi, če bi rekla, da sem s svojima bivšima fantoma ne bi mogla živet, ker sta tako nemogoča ali ker smo tako nekiompatibilni. Z obema bi lahko živela in onadva z mano, z obema bi lahko imela otroke, pa jim ne bi nič strašnega manjkalo, po moje bi se čisto ok meli, vseeno pa se mi zdi, da je zdajšnji lubi vsekakor najboljši , torej se je splačalo s prejšnjima razit. Pač se mi ni dalo, vezalo me ni nič, pa sem si rajši našla nekoga, pri katerem se mi ni treba toliko prilagajat, ker sva si že v osnovi bolj podobna oz. kompatibilna.
Nekateri pa že prej dobijo otroka, nekateri so vzgojeni, da je prvi fant/ punca, ki ga predstaviš staršem končna izbira, nekateri so samo tako zelo nedolžni, da mislijo, da pač ljubezen vse premaga in se ne ozirajo na razlike, ki jih motijo... Nekateri verjamejo drugemu, ki reče, da jih bo osrečil (poznam tak primer, sta že par let ločena, pa sta moj letnik...) Tega ne bi obsojala! Pravico imamo naredit napako! In jo popravit. Vsekakor je fajn, če lahko to pogruntamo predno se odločimo otroke (ali oni za nas, kot pravi ena kolegica - da se nista onadva odločila, da se je prvorojenec odločil za njiju - no, pa sta še skup ).
Ločitev po moje ne bi smela bit tak tabu. Ja, včasih so bili res skupaj, ne glede na vse - ampak koliko žensk je pa padalo po stopnicah, pa nihče ni videl v tem kaj spornega? In one niso niti vedele, da obstaja drugačno življenje... Koliko partnerjev se je samo še rugalo en drugega? So bili otroci tam toliko srečneješi kot otroci današnjih ločencev? Je že bojše malo več ločencev. Pa ne navijam za ločitve, sploh ne! Reši, kar se rešit da! Ampak če se ne da rešit zakona, da se pa rešit udeležence, potem navijam, da se reši vsaj njih!
Včasih se mi zdi, da ljudje predolgo odlašajo z ločitvijo - toliko časa, da sta že kot pes in mačka in je potem ločitev grda in otroci res nesrečni. Se mi zdi boljše, da se ločiš, ko se imaš vsaj še malo rad, ko se še spoštuješ, ko si še sposoben racionalno reagirat in lepo speljat samo ločitev... Tudi to je izziv in tudi to je lahko zmaga - dostikrat večja kot pa furat slab zakon do smrti in si potem na pogrebu oddahnit...
|
Natisni
. Premalo se pogovarjamo, vidimo samo delo...spet govorim za večino...ne mečem vseh v isti koš, da me ne bo spet kdo napadel (rija ali volga)oz. napačno razumel. 
