bori2
|
IZVIRNO SPOROČILO: Nikica Sin je bil v četrtek sprejet na orl kliniko, na polikliniko smo prišli ob 8.30, so opravili osnovni pregled ušes, grla, vse je bilo ok. Nato smo počakali še na adg, kjer so ugotovili, da ima izgubo sluha 15 db oz. pri desnem nič. Dr. je rekel, da neve, če bodo potrebne cevčice, da se bodo odločili med operacijo. Potem so opravili še pregled na kliniki, dvakrat, pa še vse sem morala povedati, če je bil zadnjih 14 dni v stiku s kakšno nalezljivo boleznijo, katere bolezni je prebolel in podobno. Tako smo okrog 11. ure prišli do sobe in smo bili prosti do 12.15, lahko bi šli ven, ampak nismo šli, ker je komaj čakal kosilo. Ob pol enih ga je pregledala še ena zdravnica in to je bilo za tisti dan vse. Lahko smo počeli karkoli, lahko bi šli ven, ampak se je sin raje igral v igralnici, igrice na konzoli, gledal risanke, s sabo smo tudi imeli družabne igrice. Dobil je še večerjo in potem do operacije, do naslednjega dne, do 12.30 nič. Lahko je pil do 6. ure zjutraj in potem nič več. Operacija je trajala uro, pol ure se je zbujal, tako da približno dve uri ga ni bilo nazaj. Odstranili so mu mandeljne, žrelnico in bobniče prepikali, niso mu vstavili cevčic, ker je bila tekočina prosojna oz. je skoraj nič ni bilo. Ko se je zbudil pred operacijsko in ga še niso pripeljali k nam, je začel jokati, zato se mu je full ulila kri od vsepovsod, tako sem ga dobila v sobo full krvavega pod nosom, krvava ušesa, prstke je imel čisto krvave. Se, bila čisto šokirana, povrh vsega pa mu je nenormalno natekla ustnica, kasneje mi je sestra rekla, da nekateri tako reagirajo na tubus ali narkozo. Spal je večino popoldneva, se vmes prebujal, po približno treh urah je lahko pil ledeni čaj. Cel dan sem čakala, da izvem, kaj so mu sploh naredili, kako je potekala operacija, podatkov od sester pa nisem dobila. Ves čas so se izmikale, da bo vizita ob 15. uri, potem ob 17. uri, nato pa je res bila ob 19. uri. Zdravniki so samo vstopili in vprašali, če so v tej sobi otroci ok (trije so bili), sestre so potrdile in so šli. Starši smo ostali odprtih ust, smo za njimi laufali, nas niso nič šmerglali. Ker sva z enim očkom težila, da bi vseeno rada vedela, kaj se je dogajalo med operacijo, je kasneje naskrivaj ena sestra prišla s kartonoma in nama povedala. Tako sem bila jezna, da niso recimo vsaj povedali, če ima cevčice ali ne, kakšni so bili mandlji. Uf! Čez dan se je sinu iz ust in nosa cedila kri zmešana s slino, sluzjo, sem ga morala opazovati, ponoči je enkrat pobruhal pol postelje s krvjo, ker seveda ledvičke nismo imeli v sobi. Zjutraj je normalno zajtrkoval neko čudno hrano, čokolino, ki ni bil podoben čokolinu, ker ni bil mlečen, full grenko kavo in nek leden kavni puding. Potem je bila vizita, kjer spet nismo nič zvedeli, so nas poklicali v ambulanto, kjer smo hodili po tekočem traku notri, mislim, da ni nihče bil notri več kot pet minut. Samo pogledali so grlo, ušesa, mu dali neke trakce ven iz ušes, rekli, naj se držimo diete (list z navodili nam je dala sestra zvečer) in poudarili, naj ne je sadnih, domačih sladoledov, ne lučk, ne kornetov, samo vanilijev, čokoladni in bananin prideta upoštev. Ogromno mora piti. Ker je bil operiran na mandljih, je okrevanje daljše, kot pri tistih, katerim so odstranili samo žrelnico (ti otročki so že veselo čebljali in se sprehajali naslednji dan). Sin še vedno zelo potihem govori, se muči. Dvakrat na dan mu moram dati svečko, vmes calpol, deseti dan naj gremo na kontrolo k svojemu pediatru. Odpustnice nismo dobili, nam jo pošljejo po pošti. Čeprav naj bi bila operacija žrelnice, mandljev, ušes preprosta, ni tako. Pri posameznih primerih je prišlo do zapletov, otročki so zelo trpeli, se mučili, starši so jokali, bilo je grozno. Tako, da sem bila hvaležna, da je pri nas zaenkrat vse ok. Paziti moram, da ne začne krvaveti, ker mora takoj nazaj na orl kliniko. Ne sme se dreti, jokati, ker je imel res full velike mandlje in sta rani ogromni, lahko zelo hitro zakrvavita. Sin se od prvega trenutka zelo dobro drži, čeprav komaj golta, pridno papca zmiksano hrano, za pitje bijeva borbo, tako da pije res po požirkih. Drugače pa nič ne jamra, ne jokca, upam, da tako tudi ostane. Tako da po operaciji mandljev se gre tudi tretji dan domov! Mamicam pripadajo obroki, prvi dan od večerje naprej, spala pa sem jaz ob njem v postelji. Če bo katero še kaj zanimalo, pa naj me kar vpraša. Pozdravček! Glede na datum operacije VEM, da ste sedaj že čisto 300% boljše. Je pa to kar si napisala vse res in sem bila tudi jest v bolnici čisto v šku, še posebej, ko so mi hčerko, ki se je zbujala pripeljali v tako obupnem stanju, da je še kar jokala in se otepala. Takrat sem si obljubila, da je nikoli več ne pustim na kakrno "nekritično in življensko pomembno operacijo" Pa vendar v 14 dneh je bila Maruša spet svoja stara in vsa zadeva, JE bila vredna tvojih in njenih solz. Sporoči kako je,...
|