Arwenko
|
Enostavno rabim kakšen bolj objektiven nasvet...upam, da mi bo katera lahko pomagala.
Med nama je konec...po sedmih letih zveze, od tega dveh letih zakona. Enostavno je nekoliko škripalo že zadnje par mesec, tak nekako 6 jaz ocenjujem, mogoče še kakšnega več. Enostavno nisem opazila znakov, povedal pa nikoli ni nič. Pravzaprav ste me na prve znake opozorile ve, ko sem pisala tukaj, da si je naenkrat premislil glede otroka. Večkrat sva se skušala pogovorit, dorekla določene stvari, pa se jih ne prav držala...ampak vse je bilo bolj v okviru klasičnih družinskih problemov. Kdo je za kaj zadolžen, kaj naju na drugem moti, itn. Večinoma se je šlo za banalne stvari, ne vem kdo pomije posodo, itn. Zdelo se mi je pač normalno, da pač o takih stvareh prediskutiraš in greš naprej. Niti sanjalo se mi ni, kakšen vrh ledene gore je vse to bil. Vse do te nedelje. V soboto sva bila oba odsotna, jaz službeno, on na službenem pikniku, praktično se nisva videla, no rekla sva si lahko noč, jaz sem že spala, ko je on prišel. V nedeljo zjutraj pa šok...ko se zbudim, pride v spalnico, da se morava pogovorit. Ok, pove mi, da me ne ljubi, da ni več srečen, da ne več tak naprej, da želi da grema narazen. Poskušava se pogovorit, kakšne 3 ure je trajalo, brez nekega uspeha, deluje zmeden in to je to. Ko se nekoliko umaknem, se skušam sprijaznit...pride da vseeno želi poskusit. Pomenima se, dava karte na mizo, si poveva stvari, ki bi si jih že davno morala. Potem zaspiva. V ponedeljek zjutraj pa spet, da ni siguren, da ne ve kaj bi rad, da se ne more odločit kaj bi rad ali bi sploh poskusil ali ne. Traja do včeraj popoldne ko se še enkrat pogovoriva, kjer mi zatrdi, da se je odločil da bo poskusil, da bo dal 100% od sebe, da to hoče. Preživiva čudovit večer, še naprej se pogovarjava, greva skupaj v kino, zvečer skupaj objeta zaspima, začutim vso njegovo toplino in ljubezen ki jo oddaja, resnično začutim, ne z besedami, z dejanji. Danes pa že zjutraj spet nekoliko bolj distanciran, ker so se službe prekrivale se vidima šele prej zvečer, ko pridem iz izpita. Da se morava pogovorit, da noče poskusit, da se je odločil in to je to. Pogovor popolnoma neuspešen. Na njegov predlog pokličeva še mojega očeta, ki se poskuša pogovorit z nama. Njegova odločitev stoji nespremenjeno.
Jasno mi je, da ne morem spremenit njegove odločitve, prav zabil si jo je v glavo in se prepričal, da on ne more poskusit, da mi ne more dat ljubezni. Zgovarja se na to, da jaz ob njem ne bom srečna, da mi on ne more dat topline, ljubezni. Sprašujem se zakaj tako misli, sprašujem njega, pa ne dobim odgovora. Ne vem zakaj jo je lahko dal en večer prej? Zakaj sem jo čutila in zakaj je noče dajat. Druge nima, to je miljon procentno. Res je, da ima osebnostno krizo, da je nezadovoljen s službo, da je to vsekakor vplivalo na celoten odnos, ampak zakaj si ne pusti pomagat, zakaj me na vsak način odriva? Ne vem kaj naj naredim, naj pozabim in grem naprej? Naj počakam mesec ali dva? Enostavno ga preveč ljubim in ne morem kar vrečt v smeti teh zadnjih 7 let, ne razumem kako jih lahko on? Enostavno obupa, preden sva sploh poskusila in kaj naredila za to zvezo?
Vem, da sem trenutno zmedena, da temu primerno tudi pišem. Ampak če ima katera kakšen nasvet bo dobrodošel.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
kakšen nasvet... zakaj bi morala ona njega pustit na miru in upat da si bo premislil? naj gre on stran pa naj se ne vrača če ji ni do nje 
Oprosti, ker bom tole napisal, vendar so to natančno besede, ki sem jih uporabil jaz pred 15 leti, ko sem hotel iz 2 letne veze zaradi druge ženske. Kot bi kopiral besede... 
). Lahko da ima res kako simpatijo, vendar ni nujno. Ljudje se odtujijo tudi brez tega, sploh če so še kake druge krize zraven... Zakaj ti ne upa dat ljubezni? Zato, ker ne ve, kako. Zakaj te odriva? Ker se boji, da bo prizadet, če te bo ljubil ali pa zato, ker ne sme ljubit dveh (to je ful nepraktično v naši kulturi
). 
