Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Vijoličarka
Zato menim, da ljubezen lahko uspeva samo v absolutni svobodi. Naši partnerji niso naši otroci ali celo lastnina, šahovske figure, da bi jih premikali. Meni osebno je pod čast, da bi zadrževala moškega, ki me ne ljubi več ali vsaj tako pravi. In če nekoga ljubim, si želim predvsem, da je srečen, pa četudi brez mene.
Svoje odobravanje celotnega posta sem že dal, citiran delček bi izkoristil samo kot izhodišče k mojemu razmišljanju o problemu in ki ga smatram kot bistvenega. Svoboda.
Znebiti se potrebe po kontroliranju, zadrževanju, manipuliranju, pričakovanju, omejevanju, utesnjevanju in kar jih je še nju-jev, ne pomeni nič druga kot osvoboditi prvenstveno sebe samega. Priznati si lastno vrednost in sposobnost, končno sprejeti tisti del sebe, ki je zaradi določenih razlogov ostal podrejen zahtevam, vrednotam, željam, pričakovanjem vseh tistih, ki so te (ne)posredno skrojili po lastnih prepričanjih in prioritetah, tebi lastne pa uspeli zanikati do te mere, da še sam razmišljaš podobno. Druga kot ujeti se v kolo po njihovem taktu, bi za osebnost v razvoju brez še jasno definirane samopodobe pomenilo vse prej kot pametno izbiro. In slej kot prej, odrasel človek to ujetost v okove preteklosti mora razbiti.
Zakaj govorim o tem? Ker Arwenka omenja krizo osebnosti pri svojem partnerju... Kar bi lahko bilo povezano ravno s tem... In ker bi nemara njun odnos takšen v kakršnega sta stopila in takšen kakršen je danes, oblikovan na nadaljevanju tkanja medosebnih vezi zasnovanih v preteklosti, lahko predstavljal ravno enega izmed teh okovov... ki ga je potrebno razbiti, se ga osvoboditi. Kdo drug lahko to naredi, če ne on sam?
Ne vem koliko je možno to njegovo "zmedenost" povezati z neko tretjo osebo v njegovem življenju. Da se ti ukaže ta del življenske poti je lahko odvisno od okoliščin v katerih lahko sodeluje tudi več ljudi, dogodki, situacije... Ne nujno izključno ljubimci/simpatije, čeprav je res da se tisti stik z izgubljenim "jaz" lahko zgodi ravno v pogojih tiste potrebne neobremenjenosti s tujimi pričakovanji, kar lahko botruje pri vzpostavljanju idealnih pogojev za prebujenje prepotrebne iskrenosti. Posredno preko drugega tudi iskrenosti do sebe samega. Marsikdo bi temu rekel neke vrste bežanja v omamo, beg pred stvarnostjo, čisti eskapizem, ki ogroža trenutno, običajno družbeno sprejeto stanje stvari, ki antagonista običajno postavlja v nezaviden položaj - družbeno obsojanje, kar še dodatno okrepi notranji konflikt. Temu običajno sledi klasična avtodestrukcija...
Nezadovoljstvo v službi je po mojem mnenju jasen znak, da se je začel zavedati, da temu mestu ne pripada, mogoče je ugotovil, da ne opravlja ravno sanjske službe, mogoče se je šele začel zavedati lastnih potencialov, ki niti približno niso povezani s tem, kar je in počne danes. Predstavljaj si slehernega posameznika, ki je mogoče ravnokar rezimiral svoje življenje od katerega je mogoče samo en relativen del resnično njegov. To kar bi mogoče sam resnično želel je podzavestno obsojeno na propad, ne bo se zgodilo, ne zato ker sam tega ne bi zmogel, ampak ker se ne sme zgoditi - tako pravi skriti glas... V 60-ih so se ljudje začeli zavedati lastne "svobode" in so začeli slediti principu "ubiti policaja znotraj sebe"... In tukaj se dogaja prava borba, temu čemur se tukaj na forumu reče zmedenost na ravni podzavesti predstavlja strašen spopad, frontalno bitko prsa v prsa med belim in rdečim, med nikoli izpolnjeno željo in stvarnostjo, ne med dobrim in zlim, temveč "dobrim" in "zlim" pri čemer "zlo" lahko prevedemo kot tisto dobro v človeku, ki je bilo obsojeno na propad.
In če si lahko privoščim prispodobo zgonjega citata in življenje partnerjev primerjam z rečno strugo z nasprotnima bregovoma... Skupnega življenja dveh ne vidim v tem, da stojita vsak na svojem bregu pri čemer vsak vleče sebi in ne popušča. Še vedno bosta ostala vsak na svoji strani. In če je rečna struga njuno življenje, ki sta ga z obema bregovoma močno zajezila potem bosta spregledala dejstvo - da je treba pogledati drugam, spustiti se proti reki in zaplavati s tokom. Skupaj. Šele takrat lahko oba resnično zaživita življenje.
|
Natisni
. Pa včasih je vedno pred svojim rd mislil, da ga ne maram več - je trajalo par let, da sem pogruntala vzorec. Takrat seveda nisem bila toliko z njim, ker sem mu delala darila - on je pa mislil, da ga ne maram več
. zdaj dobi manj daril, pa je ok
...... 
?
