PapuaNG
|
no, pa je tema nanesla še na sam porod Mene ni zaenkrat še nič strah, je pa res, da imam še en mesec do takrat, pa še po naravi sem bolj flegmatik in če že, me panika zagrabi v zadnjem momentu. A glede na potek same nosečnosti upam, da bo tudi porod tak-prijeten (če je to sploh možno). Vso nosečnost probam ostati kolikor se le da fit, prehodila sem toliko kot že dolgo ne (sem mela pred nosečnostjo treninge trikrat ali večkrat na teden, zato je bil šok kar precejšen) in pravijo, da to še najbolj pomaga. Zavedam se, da bo bolelo, pa to bom že nekako preživela. Upam le, da presredek ostane cel Vaje delam kolikor toliko redno (če se le spomnim), počasi bom začela tudi z masažo. Če pa tudi po vsem tem pride do rezanja, pa kaj čmo-bom vsaj vedela, da sem storila vse, kar je bilo v moji moči. Obeta se mi precej velik , tako da... Vidim,da nas je kar nekaj koruznic-ne razumem pa najbolj, kako da je pri nekaterih toliko časa trajalo, da ste spoznale starše svojih partnerjev? Sama tega sicer nikoli nisem počela že prvi ali drugi mesec, a če se mi je zdelo, da bi zadeva znala trajati, mi je bilo samoumevno, da spoznam starše. No, starše med seboj pa seveda nisem mela namena spoznavat, dokler zadeva ne bi bila 'adakta', kar z rojstvom bebice definitivno bo. In ker nekako ne želim, da se srečajo v porodnišnici prvič, morava to prej zorganizirat. Ampak kot vidim, bo še pravi hudič uskladit njihove urnike. Pa še te ločenci. Moraš vse po dvakrat organizirat. Naj se grejo solit Upam, da bomo mi skupaj ostali kot družina. Moja družina je dala marsikaj čez, a smo(no,fotr pa mat ) vseeno ostali skupaj. Pri mojem pa sta ločena že 15 let ali celo več pa ne govorita sploh. Eh, ti starši.... Aja-glede pregledov-jst sem mela tut zadnji pregled že konec marca, pa imam naslednjega šele 6. maja, kar bo v 37. tednu, 19 dni pred PDP, tako da nič paničarit. Vsaj upam
|