christiana21
|
Ojla pupike. Evo mene, čist sm adijo in prestrašena od mariborske porodnišnice, jaz tja več ne grem pa pika. Rodila bom na Ptuju. Kaj drugega mi itak ne preostane, Postojna je predaleč. V ponedeljek sem imela pregled pri ginekologinji, rekla je, da imam premalo plodovnice in, da ni pretokov, naj se grem v torek zjutraj pokazat v porodnišnico, nato pa si je premislila in rekla, da naj grem na pregled v porodnišnico takoj po pregledu pri njej. Vprašala sem jo, če bom tam ostala, pa je rekla da ne. Jaz grem v porodnišnico, v prvem nadstropju ambulante tako pozno (ob 5) itak niso več delale, zato so me sestre poslale dol, tam kjer so porodne sobe. Pozvonim....sestra odpre vrata, jaz dam napotnico, ona meni, da naj se preoblečem v spalno srajco, ker mi na napotnici piše podčrtano, da sem za sprejem. Bila sem itak čist v šoku. Nisem imela nobenega vaginalnega pregleda...nič, samo prišel je zdravnik, me vprašal vse formalnosti za sprejem, vsa v šoku sem podpisovala neke papirje in ta čas, ko sem bila na CTG-ju si je on čistil zobe pred ogledalom in se vagal..že ta odnos mi je bil malo čuden. Sprejeli so me in sploh niso pred sprejemom preverili, če dejstva na napotnici držijo. Nato so me odpeljali v prvo nadstropje na UZ, tam sem ležala, zdravnik je veselo z sondo iskal po mojem trebuhu in se zraven pogovarjal po mobitelu. Ker ni znal prebrat UZ (kako je sploh to mogoče???) je poklical kasneje kolega, ki je ugotovil, da pretoki so in, da je z otrokom vse vredu, da se normalno razvija (10.3. je imela mala nekaj čez 800 g, do 16.3 sva jo z mojim poredila na 1000g), samo, da je malo manjši, ampak ker so me hospitalizirali, bom pač tam. Itak, da sem postala živčna, začela sem jokat, trest me je začelo,...pride ena sestra, ki mi je hotela zrihtat nekaj, da se malo pomirim. Ta čas, ko je šla vprašat za mnenje zdravnika je prišel neki terminator od sestre in me nadrla zakaj jočem in kako se obnašam, ter naj grem v sobo in se poslovim od fanta. Meni je bilo samo še veliko huje. Zaradi razburjenja mi je narastel pritisk na nekaj čez 170 (zgornji, za spodnjega ne vem), potem me je nadrla še zaradi tega. Jedla prvi dan nisem nič, spala tudi ne, samo cel čas sem jokala. Hrana je bila taka, ki mi otroka niti malo ne bi poredila ( če je že bil razlog sprejema, da je otrok premali). Včeraj za kosilo sem npr dobila špuk juhe, nek kuhan kos nečesa, ki naj bi bilo meso in na pari kuhan neslan krompir. Ko je moj oče včeraj ob dvanajstih klical zakaj sem pravzaprav v bolnici, sploh tam niso vedeli, kdo je moj sobni zdravnik. Potem so ga končno našli...očetu so povedali, da z mojim otročkom ni nič zaskrbljujoče, ampak, da morem bit v bolnici, kljub temu, da so ugotovili, da so razlogi sprejema na napotnici od ginekologinje bili neresnični. Zvečer sem počakala vizito, prišli sta neka zdravnica, ki sem jo prvič videla in sestra. Zdravnici sem povedala, da sem žalostna, depresivna, ne jem, ker ne morem in, da zaradi žalosti nisem celo noč nič spala in, da bi rada šla domov, da bom doma več jedla, počivala bom, spala bom normalno in še boljše se bom počutila, kar mislim, da mojemu otroku bolj koristi, kot pa sekiranje v bolnici in vsak dan 10 različnih diagnoz, kaj je z otrokom narobe. Pa me je spet nadrla, da ona o tem in o mojem otroku z menoj ne bo diskutirala, sicer pa itak nima na viziti zraven mojih papirjev, da bi vedela, kaj mi sploh je. Mislim haloooo, kako lahko nekdo pride na vizito, brez da bi vedel, kaj je z pacienti narobe? Čudno se mi je zdelo že to, da edini pregled, ki sem ga imela je bil sprejemni CTG in UZ, drugega pa nič. Aja, pa dve injekciji sem dobila, da so mali hitreje razvije pljučka, če bi slučajno prišlo do prehitrega poroda. Še enkrat sem ji rekla, za odpustnico na lastno odgovornost, ni mi je hotela dat, zato sem se oblekla in kasneje mi je odpustnico prinesla sestra, podpisala sem in šla domov. Zdaj sem ok, pridno jem, počivam, nič več ne jokam in merila sem si pristisk, pa je normalen.
_____________________________
Čez petdeset let ne bo več pomembno, kakšen avto ste vozili, v kakšni hiši ste živeli, koliko ste imeli na bančnem računu in kako ste se oblačili. A svet bo morda za odtenek boljši, ker ste bili pomembni v življenju nekega otroka.
|