Kerensa*
|
Gormiti - v čem je dejansko tvoj problem (zaradi česa, misliš, da ga imaš)? Misliš, da si dejansko zafrustrirana (kakor praviš) zaradi tega, ker imajo ljudje okrog tebe (tisti, ki jih poznaš) materialno več od tebe?
V bistvu si te poskušam predstavljati... zjutraj pelješ otroka v vrtec in na parkirišču pred vrtcem vidiš neko drugo mamo, kako pripelje svojega otroka z Mercedesom... in se grizeš vse do doma, ker imaš pa ti npr. samo Renault 5... naslednjič, ko boš tako razmišljala, v razmišljanje vtakni še stroškovno kalkulacijo... koliko tebe stane tvoj Renault 5 in koliko njo njen Mercedes... ja, ta že vidim, kako argumentiraš:"Ona si stroške z Mercedesom lahko privošči, jaz si jih pa še z Renaultom 5 komaj"... seveda - ampak če ti zaradi finančnega stanja ostaneš brez Renaulta 5, boš živela dalje takorekoč enako, kakor do sedaj... če ona ostane brez Mercedesa, bo pa izgubljena... ker je navajena na več, na boljše, na dražje... in ne pozabi na tipični slovenski dodatek, katerega bo imela ona serviranega v svoji glavi:"Ježešna, kaj bodo pa sosedje rekli? Kaj naj se zlažem - kje je moj Mercedes?"
Kuhaš kosilo... že tretjič zaporedoma ta teden slan krompir in kislo repo, pa paket kuhanih hrenovk zraven... že ko kuhaš, se ti od enolične hrane obrača želodec, ampak kaj, ko je jesti vseeno treba... med kuhanjem se spomniš, kako ste bili prejšnji vikend povabljeni na kosilo k prijateljem... predjed, juha, glavna jed, solata, sladica... sram te je bilo, ker možu doma ne moreš postreči enako in nerodno ti je bilo, ker sta otroka grabila z mize, kakor, da teden dni predtem nista nič jedla... pa pomisli - a ste bili kaj bolj siti (v končni fazi je hrana izključno za to, da smo siti)?... dvomim, samo hrana je imela boljši okus in sedeli ste za lepšo mizo... zvečer je bil spet isti šmorn - lačna in treba je jest... in zvečer, ko si bila lačna, ti je bilo že popolnoma vseeno, ali si bila opoldan sita od zrezkov ali od repe... zdaj si spet lačna in moraš jesti.
Stanovanjska oprema... kamorkoli prideš, sediš na usnjeni sedežni garnituri in gledaš v LCD TV ter piješ kavo Illy iz porcelanastih skodelic, doma pa pod ritjo popravljaš odejo, da se ne vidi lukenj na tvoji sedežni iz blaga, piješ S-Budget kavo z vsemi nezmletimi zrni, ki so v njej in razmišljaš, koliko časa bo še zdržal tvoj 15 let stari Gorenje TV... ampak če si utrujena, ti je pa popolnoma vseeno, na kakšno sedežno odložiš svojo rit, a ne?... in če želiš gledati Seks v mestu, ti je tudi bistvo, da ga vidiš, ne pa, na čem ga vidiš... ajde, S-Budgetova kava res ne diši tako, kot Illy, ampak če kavo piješ samo iz navade, kakor večina, potem je to čisto vseeno (četudi si jo natočiš v Mercatorjev kozarec).
Počitnice... sodelavka se pohvali, da je pravkar nazaj z Mauritiusa... sestra ti pošlje razglednico iz Dubaja... sosed vlači nahrbtnike v avto, ker gredo na safari v Kenijo... ti boš pa doma, ker si ne moreš privoščiti niti vikenda v kampu na slovenski obali... ampak - počitnice so čas za počivanje... drugače bi se jim reklo potovalnice, I guess... tebi se ne bo za bati, ali imaš veljavno oporoko, ker boste cepnili na tla z avionom... ti se ne boš znašla v zaporu v Dubaju, ker boš sredi ceste spontano poljubila moža... in ti ne boš, kljub cepljenju, fasala neozdravljive bolezni nekje sredi afriškega pragozda... in ti ne boš imela nekaj tisoč € stroškov.
Vse je odvisno od tega, kakor gledaš na materialne dobrine (kajti meni se zdi, da tvoj prvotni post vleče v to smer)... 10 let nazaj, ko sem morala jaz svojo družino preživeti od socialne pomoči in otroškega dodatka (takrat nas je bilo, vključno z mano, 5), sem bila prepričana, kako bi bilo pa meni fajn, če bi imela (preračunano sedajšnjih npr.) 5.000€ dohodka... takrat sem sanjala z odprtimi očmi o materialnih dobrinah... no, pa so leta tekla, marsikaj se je spremenilo, nekajkrat je šlo navzdol in potem vsakič posebej spet navzgor in danes sem, kjer sem... živim točno tam, kjer sem si želela živeti... mogoče bi si želela kakšen m2 več na trenutke, ampak ko pa pomislim na gospodinjstvo, pa upam, da se bo 2-sobno stanovanje skrčilo v garsonjero... pred 10-imi leti sem si želela športnega BMW-ja... bila sem prepričana, da bom ta huda frajerka v njem... eto, pred kratkim mi je padel z neba (prispodoba, jasno) in a veš kaj?... sem ga že prodala!... mi ne pomeni nič več - denar gre drugam, v nekaj, kar mi je danes bolj pomembno... pa da ne naštevam dalje - toliko materialnih dobrin je bilo, katere sem si želela - in katere danes imam... pa če pomislim, kaj vse sem bila takrat pripravljena narediti zanje, se danes samo zgrozim... danes so mi nekaj vsakdanjega, samoumevnega - nič kaj hudo veliko se mi ne da narediti ali delati zanje... če so, prav - če jih ni, pa tudi.
Danes mi je pomembno to, da imam ziher streho nad glavo... jo imam, pa čeprav nisem lastnica... danes mi je pomembno, da imam službo s točno in redno plačo... včasih sem si želela službo z nazivom in dobro plačo... včasih sem hotela BMW-ja, danes pa se popolnoma zadovoljna prevažam okrog v 19 let starem Golfu II... ker mi danes avto ni več statusni simbol, temveč sredstvo, ki me pripelje od točke A do točke B... včasih sem si želela fancy stanovanjsko opremo, danes sem najbolj zadovoljna, ko se zleknem na svoj star, zguljen, usnjen kavč in gledam TV... in to ne LCD-ja, temveč 10 let star Gorenje škart... ravno tako na njem gledam poročila.
Vse je odvisno od vidika, kako na nekaj gledaš... jaz že dolgo ne vidim več ljudi skozi njihov denar... popolnoma brez problema priznam, da bi ga z veseljem imela toliko, kot npr. Angelina Jolie, ja, ampak ko pa pomislim, ali bi bila pripravljena plačevati njeno ceno za vse to, me pa skoraj vse mine... non-stop na očeh javnosti, snemanja po 16 ur na dan, kar naprej po letalih, otroci ves čas z varuškami, preverjanje moža, kdaj se mi bo zgonil, ker si to pač lahko privošči itd.... hvala lepa... ona naj ima lepo svoje milijone $, jaz pa naših par tisoč €... pa lahko z njimi ležim doma kot crknjena krava, brez njenih problemov.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Recimo, na izlet lahko greste na bližnji hrib (vzameš koco, hrano, par igrač), pa lahko imate dosti od tega. Mi hodimo večkrat na izlete v naši okolici, in vem, da denar sploh ne rabi biti merilo našega počutja. 
Lahko, da bo bolje, lahko pa da bo slabše - ampak če nebi probala, bi se vedno spraševala, zakaj nisem... Če mi ne bo, imam še vedno super partnerja in druga sploh en potrebujem. 
... Vauuu, še enega old timerja imam! 
Da ne bo 
mislil, da je edini 
. 
(to je smajli, ki bi ga marsikdo naredil). Ampak začela sva pa oba iz nule, brez prihrankov, brez finančnih injekcij staršev, tako da zdaj varčujeva, da bova lahko kmalu vzela en normalen kredit za stanovanje. Pa seveda imava še mladička za katerega dava vsak mesec precej za jasli. Ampak zdravi smo, imamo dovolj hrane, imamo se neskončno radi, malo varčujemo, ampak si pa vseeno tudi kaj privoščimo. Sem pa tja kak izlet, kako kavico, kako malenkost za dušo, pa vsako leto obvezno en lep dopustek/potovanje. Človek poleg hrane in vode za življenje rabi tudi duhovno hrano in pomembno je, da si privoščiš vsaj nekaj kar te osrečuje in ne vlagaš samo v materialne stvari (vsakega osrečuje kaj drugega, pri nas so to izletki in potovanja). Življenje gre hitro mimo in nesmisleno se je osredotočati samo na materialne dobrine. Meni več pomeni služba, ki me kolikortoliko osrečuje (čeprav ni nevemkaj plačana), poleg tega imam še skrašan delovnik (7 ur), da sem lahko več z otrokom. V končni fazi kaj me briga, če imajo moji vrstniki svoje hiše, stanovanja, nevem kake avtomobile, lcd tv-je... 
