amanuz
|
IZVIRNO SPOROČILO: Lenck
No, jaz pa živim prav fajn!
In ko poslušam kolegice, ugotavljam, da živim bolje od marsikatere. Pa nimam službe in dohodkov, fant ima plačo, ki ni najbolj velika, pričakujeva bebo... A nič nam ne manjka. Rada se imava. Še odločila sva se, da se bova poročila. So njegovi sodelavci vprašali, kako, ker poroka toliko stane. Najina pač ne bo. Nekateri sprašujejo, kako si upava imeti bebo z eno ne ravno briljantno plačo. Si upava. Ne manjka mi oblačil, zato, ker si ne kupujem dragih, in ker ne kupujem veliko. In ker ne grem na kavico, ampak si za tistih 5 € pač kupim eno majčko na mesec, pa imam vedno kako svežo malenkost. Privoščiva si dopust. Vsak mesec po malem ugotavljava, kje lahko kaj prihraniva, in potem si najdeva nekaj, kar je poceni, ampak prijetno. Kako nama uspe? Hja, očitno delava čudeže z denarjem  In najvažnejše: imava se lepše in sva bolj zadovoljna od parov, ki imajo skupaj tudi po 2x, 3x več dohodkov, pa ne toliko več izdatkov (priznati je treba, da sva na boljšem, kar se tiče najemnine, ampak tistih 300 € mesečno - ostale stroške imava tudi midva - navadno prek in prek pokrijejo razlike v dohodkih). Kje je razlika med nami? Morda v odnosu do denarja, morda v odnosu do varčnosti, morda v prioritetah, morda pa tudi v pogledu na življenje.
Se spomnima takih situacij še iz časov študija. Imela sem štipendijo in z njo pokrivala vse stroške, pa še vedno sem si kaj privoščila - krajše potovanje, "izi" dopust poleti... Kolegice so imele štipendijo, preko ŠS zaslužile še dvakrat toliko, nekaterim so stroške plačevali starši... in niso nikoli imele denarja. Ne vem, zakaj. Morda zaradi vsakodnevnih kofetkanj. Morda zaradi oblačil, ki jih je treba kupovati v določenih trgovinah. Morda... bogve, zakaj. In nisem se imela navade pritoževati, lepo mi je bilo. Nič mi ni manjkalo. Njim je. Hm.
Jaz sem srečna s tem, kar imam. Čeprav se taužnt evrčkov na mesec itak ne bi branila, samo vprašanje, če bi s toliko več denarja znala enako živeti
Tole je pa super napisano! Tako je treba, pri nas je podobno, pa vseeno mislim, da smo srečni.
_____________________________
DALJAVA NAS LOČUJE, BLIŽINA PA MNOŽI.
*Amadej 31.12.2005
*Nuša 20.8. 2008
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
spremenila stalno prebivališče seveda k partnerju. Čeprav mi je bilo pred letom rečeno da lahko eno leto po selitvi zase še lahko uveljavljam denarno socialno pomoč sem danes doživela velik hladen tuš. NIČ ker je partnerjeva plača presega več kot je določeno 509 € za štiričlansko družino. Še večji tuš pa pri urejanju osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Kot občan me ne morejo zavarovati ker imamo skupno gospodinjstvo in tako presegamo cenzus ki je nekaj čez 100€, po partnerju pa ne morem biti zavarovana, ker nimava skupnega gospodinjstva 2 leti oz. nisva poročena. Tako mi ne preostane druga kot da grem na zavod za zdravstveno zavarovanje in tam dobim položnico in si vsak mesec sama plačujem 15€. Kje jih naj vzamem če ne dobim nič? Toliko o naši 
in samo eno plačo...živiva pri mojih starših v 50m2 stanovanju skupaj z sestro in bratom, tako da nas je 7 v enem stanovanju...včasih se mi že meša od gužve, pa vseeno... da bi šli na svoje... KAKO??? plače 650€ kdo nam bo dal kredit???noben...- stroški, vrtec...pa nam ostane 300€... pa vseeno preživimo...jaz bi rada vidla da bi nama ostalo vsaj 500€ za čez mesec...še rajši bi pa vidla da bi končno našla službo...kar je zelo nemogoča želja, saj imam majhnega otroka, varstva nimam mož dela cele dneve... tko da sem čist v k.... če lahko malo pojamram, pa nisem tak človek, da bi skoz nekej jamrala... poznam družino, ki je naši družini zelo blizu, pa vedno jamrajo da nimajo denarja, da si ničesar ne morejo privoščiti, pa sta oba zaposlena, imata 2000€ za čez mesec...ampak imajo prikolico na morju skoraj vsak teden so na morju...nov avto,....pa skoz jamrajo... joj kok so bogi...jaz rajši ničesar ne rečem, ker po njihovem mnenju že zdavnaj ne bi mogla več živet... 
. 
