kitka1
|
NINU: V teh mladih letih ne morš še biti pripravljena na otroka. Svojo mladost moraš še izživet, končat šolo, se ga nažurat, ogledat svet, spoznavati ljudi, ne pa se zapirati v svet z enim moškim. V teh letih potrebuješ družbo, prijatelje, sprostitev...
Ninu, tvoj post je poln nekih sodb na pamet. Kje piše, da se mora prav vsak mladostnik izživeti, kot si se mogoče ti (sli se še)? Kje piše, da mora žurat, it v svet ... In kako veš, kaj ona potrebuje v njenih letih? Vsak človek je poglavje zase in hvala bogu, da smo si ljudje različni. Mogoče pa končuje poklicno šolo in bo čez leto dni že uživala v poklicu, ki si ga je izbrala? V času, ko sem se rodila jaz, je bilo že tako... Tisto, ki je imela prvega otroka pri 25ih, so že kar malo čudno gledali v čakalnici ginekologije. Je bila že stara...
Res je, da je danes trend malo drugačen... Mladi ostajajo pri svojih starših še po 30. letu, nikamor se jim ne mudi, izživijo vse svoje želje (od potovanj, žurov, različnih partnerjev...) in si ustvarijo kariero. In pogosto se zgodi, da si potem nikakor ne morejo najti partnerja, s katerim bi si ustvarili družino (mogoče zaradi previsokih zahtev v vseh pogledih, zaradi nekih idelaov, ki so jih oblikovali v teh letih, pa jih v resnici ni...). Kar nekaj takih poznam.
Najhuje je mogoče to, da se parom, ki se tam enkrat po 30. letu odločijo za naraščaj, pogosto zatakne (govorim iz lastnih izkušenj - ambulante za neplodnost so polne). Leta prinesejo svoje... In tudi reševanje problema se lahko zavleče. Iz tega stališča je odločitev za otroka, ko si še tako mlad (in če si ga seveda želiš in imaš približno izpolnjene pogoje), velika prednost.
Zakaj bi torej obsojali nekoga, ki očitno ve, kaj hoče (sicer ne bi v zvezi vztrajala že 2 leti), in pravzaprav ne želi mnenja glede pravilne izbire partnerja? In mu pridigali o tem, kaj bi moral še storiti pri teh letih, zakaj si je izbral starejšega partnerja, kakšno je njegovo 'duševno stanje' (vse skupaj ugotovljeno iz nekih hudih psihoanaliz na daljavo, ki so jih nekateri očitno sposobni delati)?
In še moje mnenje anonimni št. 1: jaz bi na tvojem mestu naredila točno to, kar sama ugotavljaš. Zagotovila bi si neko finančno stabilnost z lastno službo - to se mi zdi zelo pomembno v današnjem času. In preden se odločita za otroka, bi svetovala vsaj eno leto skupnega življenja. Vedno je tako, da se šele takrat pokaže, ali ima zveza res kakšno prihodnost...
|
Natisni
No pejmo h bistvu-moj tip ima 48 let, jaz pa komaj 18. Ja vem razlika je ogromna in bi prosila, da bi blo čim manj očitkov, ker to ni muha enodnevnica, rada se imava, skupaj sva že 2 leti in se lepo razumeva, in se mi zdi normalno, da sva zdaj pomislila tudi na 
dojenčka bi seveda imela ko jaz dokončam šolo in se zaposlim, da bi imela oba lastni dohodek. No, kar na dan z vašimi mnenju, vseh bom vesela, upam pa da ne bojo preveč kritični. 
.... 
. Ljubezen moraš doživet, šele potem veš, kaj pomeni, ne pa da poslušaš po tv kako dolgo traja! 
) in se odloči tako, da bo vama lepo. Okolico je težko odmisliti, pa vseeno sposkusi. Lepo bodi!
(še čakam). Mislim, da nisem nič zamudila, ker nisem imela pri 19 prvega otročka. Odločitev je pa seveda tvoja (samo, da se pravilno odločiš, da ti ne bo pri 27-ih žal kakšnega nedoživetega trenutka!
