lidija***
|
Moja porodna zgodba!
...Ja mislim, da danes bo. Ponoči ne spim, nekaj me ščipa...Pa nič! Vse skupaj se umiri in se sprijaznim, da bo spet na rok tako, kot prvič in drugič. Dan pred rokom pride prijateljica na kavo- okoli 18h, veselo čebljava, ko začne nekaj pritiskat. Ah, spet lažni,... Pa čez tri minute spet, pa čez tri spet... Za vsak slučaj pokličem dragega, da mogoče bo, samo, lahko pa da ne. Po 10min ga pokličem še enkrat, da naj pride domov- ravno je nekaj šraufal motor. Vedno bolj se upiram na steno in diham. Popadki si sledijo... Pokličeva njegove starše, da pripeljeva starejši dve prespati, če slučajno kaj bo.. Jaz ju pogledam, umazani kot pujsi in ju hočem skopati in oprati glavo. Med kopanjem pridno diham... Dragi odpelje starejši v varstvo, jaz pa stuširam še sebe.. in skočim na RR.
Ob 20h sva v porodni. Sledi britje, klistir. Ker mi nikakor ni všeč ležanje, se polcam na hodniku in si močno želim en fajn šank. Babica pokliče, da pogledamo kako in kaj. Ura je bila 21.30. Jaz vprašam mojega, če misli, da bom danes rodila... naslednji popadek , drugi, tretji in.... Mojčica je tu!!
Potem pa sem bila v transu od sreče, adrenalina, jokala skupaj z mojim....
Rojstvo mojih otrok je zame res najlepše doživetje v življenju.
In še ena fotkica
|
Natisni
