pokec3609
|
Niti ne vem kje naj začnem, ker je tolk za povedat, da me boste razumele, no...pa bom poskusila na kratko. Sem jezna, užaljena, prizadeta..... Tkole...stara sem 34, imam eno 16 letnico, ki hodi v 2.letnik, pridna, iz prvega razmerja, ki se ni izšlo. Nato sem se pri 26-ih poročila z mojim možekom, zlat človk, ga lahko samo narišeš in opišeš takšega, poročila sva se po šestih mesecih poznanstva in bi se danes še enkrat. Pri 28-ih se nama rodi najina hčerka, do takrat sem hodila v službo, delala po dve službi, tako da sva imela več denarja. Po porodu sem ostala doma, skrbela za otoke in razvajala možeka. Nato sem ko je bila stara 4 leta odšla v službo, kjer sem delala do novembra. No sedaj....pri 34-ih sva se pa poleti odločla še za eno bebico. Ko sem zanosila sem bila tako srečna ( ne da bi bila krivična do ostalih dveh hčerk, toda zdi se mi, da sem kar v oblakih, da je zdej čist drugače, se mi zdi, da prav čutim življenje v sebi) No...........ker pa ima moja predraga mama zlo čudne poglede na ženske z dvema otrokoma in ji v bistvu že ta druga hčerka ni pasala in jo kar nekako zaničuje in dela opazno razliko med prvo hčerko in drugo........in ker vem, da ima še slabše poglede na ženske ki imajo 3 otroke sem rekla, da ji sploh ne bom povedala in bom tiho dokler se bo dalo, ker se mi ne da poslušat njenih pridig.(sama je ločena in sem jst edinka) No....do včeraj je bilo tako......očitno je sama opazila zadnjič ko smo bili na obisku( noseča sem 17 tednov) in me kliče in začne: Da sicer mi kao prej ni hotla nč rečt, samo da kakšna sem postala, da si ona pa to ni niti v sanjah predstavljala, da bom naredila kaj takega, da zdaj sem brez službe, pa tri otroke, da tolk sem stara pa tolk neumna, da češ če bi rada postala kot druge ženske s tremi otroki, ( tko v sramotilnem smislu), da kaj če mislim životarit iz meseca v mesec da naj bi šla raje nazaj v službo delat, ne pa da tole naredim. V njenem glasu je bilo slišat jezo, prezir..... Zdej pa ne vem....kaj sem nora jst al ona....oziroma, ne zdi se mi nič takega če imam še eno bebico, prav komaj čakam, da se bom lahko sprehajala z njo in jo držala v naročju, možek v devetih nebesih, ostali dve hčerki prav tako, še posebej je vesela ta večja......ona pa vsa pasja, sploh ne razumem kako mi lahko kaj takega reče oz. sploh pomisli na take grde misli. V moji glavi se je včeraj porodilo močno sovraštvo proti njej , ker se mi zdi, da se ni naperila samo proti meni ampak tudi proti moji nemočni majhni bebici. Sem povedala možu in sem mu prav rekla, da če bo bebici kdaj kaj kupila ji bom v glavo zabrisala. Njej nisem rekla nč....samo ja ja, adijo in odložila. Naj povem, da glede njene oprazke o životarjenju......ne vem, imamo cca.1600 eur mesečnih prihodkov, res da imamo položic za cca.400 eur, ostalo nam ostane. Gremo dvakrat na leto za en teden na dopust.Jst nimam občutka, da bi životarila in bila za karkoli prikrajšana no. Pa ta njen prezir v bistvu že do ta druge hčerkice in zdaj še do te bebice....morm povedat da prav razmišljam, če bi sploh še kdaj govorila z njo....mama gor ali dol, ampak vedno itak samo pametuje in mojga možeka tut sovraži, že par let kar naprej ta večjo hčerko nagovarja proti njemu ( tako kot itak vse osebe moškega spola menda) Niti se mi ne zdi primerno, da mi gre to govorit zdaj ko sem noseča.....ne vem, če bi že mogla kaj takega povedat bi počakala, da rodim. Tako sem jezna in hkrati prizadeta, da ne morem povedat. Ima me, da se sploh ne bi več pogovarjala z njo, ker mi prav krade srečo, evo tut če nočem, me to že od včeraj žre. Ka mislite, kaj bi ve naredile??????
|