ronja
|
Hm, po tvojih ostalih postih, me pa optimizem malo mineva... Ma, ne vem, tole res ni ok, zaupanje je nekak en od temeljev zveze za moje pojme... Itak pa da mu ne zaupaš, če ti pa laže... Hm, midva res zelo redko nosiva tak denar s sabo (madona, pa to je ena plača! 520 E!) in kadar ga, točno veva, kam gre in ga neseva s tem namenom tja . čriček, kadar te vpraša, zakaj si jezna, nataknjena oz. kaj je narobe: ZGRABI priliko in mu povej zakaj!!! povej mu, da je to njegov denar in lahko dela z njim, kar hoče, vendar pa sta vidva skupaj in zato imaš nekak pravico vedet, kam ga je dal. Saj ne, da se mora zagovarjat, samo fer je pa, da pove... in če pomislim, da sem jaz prejšnjič mojega skoraj kastrirala, ker se ni mogel spomniti, kam je šlo 200 eur.... hehe, pa vidiš, da so hujši . no, midva se ne kregava zato, včasih oba skup tuhtava - pa kje sva pa ta mesec toliko zapravila in navadno se potem skupaj spomniva vse večje izdatke, pa je. midva živiva v stanovanju, ki sem ga dobila od staršev - pa si ne predstavljam, da mu rečem, da lahko delam z njim, kar mi paše, saj je moje - saj živiva oba tu, zaboga, to je zdaj najino stanovanje... ne vem, velike/drage stvari so pri nas skupne (no, ajde, šivalni stroj je moj, ampak ma tudi on kaj od njega ), malenkosti pa so lahko moje in tvoje, še vedno pa jih lahko vsak vzame, če rabi. Ga pa vprašam, če si lahko sposodim njegovo majco, recimo (itak ni druge, ker je sama ne dosežem, on ma vrhnje predale omar ) in on mene, če si "sposodi" kaj kar sem jaz prinesla (itak, ker niti ne ve, kje mam kaj spravljeno, mam preveč stvari na malo prostora, da bi si vse zapomnil )
|