Alina_alin
|
Ob 2.30 uri zjutraj se zbudim, pogledam na uro, mene nekaj zvija. Eh, saj ni to. Daj, zaspi naprej - si mislim. In res, zaspim, pa spet bolečine. Čisto se prebudim, saj to je neverjetno, bolečine so čisto enake, kot ob rojstvu prvorojenke. Eh, saj še ne bo, to je sigurno lažni alarm - zaspi naprej, si še kar mislim. Trudim se, da zaspim, ne gre in ne gre. Misli mi uhajajo k porodnišnici, k prvorojenki - ki jo bo treba zbuditi sredi noči in odnesti v varstvo k "teti" Zdenki ( gospa, ki jo je čuvala čez dan, do odhoda v službo), k bolečinam, k novorojenki,...Eh, pa saj še ne bo, se prepričujem. Bolečine so vedno močnejše, pogostejše - na 15 minut. Ura je 3.30, jaz še se kar vrtim v krogu: trudim se spat, po glavi mi roji vse mogoče, od utrujenosti malo zaspim, spet se zbudim zaradi bolečine. "Ja, pa zgleda, da bo šlo pa zares", si mislim. "Hm, danes je 30.10. Torej, ok. Saj je še zgodaj zjutraj, imam še cel dan časa, da rodim 30.10. Pa še 1 dan rezerve. Samo, da ne bo 1.11. Eh, če to sploh so pravi popadki. Auu, boli... Pa zdaj me že konkretno. Malo še počakam, vzdržim, da ne rabimo Špele zbujat sredi noči." ...razmišljam, trudim se spati in mi vedno manj uspeva. Ob 4.30 ugotovim, da to znajo res biti pravi popadki. Do 6h vzdržim, nato zbudim mojega, mu povem, da zna danes biti veliki dan. Se razveseli, jaz ravno ne, saj mi je hudo, ko se spomnim, kaj me čaka. Strah me je in samo želim si, da bo vse vredu z otrokom in z mano in da se tega rešim, da bom že cartala malo štručko. Mene že konkretno šraufa na 5-7 minut. Ker bolečina ni še taka, kot sem se je spomnila, da bo, še vztrajam, da malčice ne budiva. Ker baje 2. gre hitreje, pa spet ne upam biti dolgo doma. Ob 7h se zbudi malčica, ati jo porihta. Jaz v spalnici predihujem, da me ne vidi. Nato se hočem od malčice posloviti, jo objeti, ji dati lupčka. Vedela sem, da je zadnjič ona moja edinka, da naslednjič, ko se vidiva bomo imeli že sestrico zraven. Torej še zadnjič, da jo stisnem k sebi in sem cela njena. In malčica, kot da je čutila, da se nekaj dogaja, se ni hotela privit k meni in trmajoče hotela oditi. Na brzino ji ukradem cmoka in se skrijem za vrata s solznimi očkami. Ati jo odpelje in pride po mene, da greva v porodnišnico. Še zadnja fotka s trebuščkom, ups trebuhom. Ati: "Nasmej se malo." Jaz stisnem zobe in podarim kisli nasmešek. Do porodnišnice mučna tišina. Na sprejemu pocinglava na zvonec kar na porodnem oddelku. Sprejme naju babičar, ki mi je pomagal pri 1.porodu in mi je bil super. Sploh brez pregleda mi prinese bolnišnično haljo in že sem v njihovi opravi. Civilko damo atiju. Nato papirologija in itak spet tistih pol urce niti 1 popadka. Spet so od straha izginili-kot prvič. Pregled, 3 cm odprta. Pojasni, da ati lahko gre domov in ga bomo poklicali, ko bo šlo zares. Pospremi me do porodne sobe - še zadnja, ki je bila prosta. Vpraša me, ali sem za dodatek umetnih. Pritrdim, saj si želim, da vse hitro mine. V porodni me predstavi drugi babici, ker on ob smeni odhaja domov - kar mi ni bilo niti najmanj všeč, ampak ok, izbire itak nisem imela. Ob 9h mi dodajo umetne in kmalu popadki pojačajo. Jaz kar pokličem mojega, da naj pride. Vedela sem, da še ne bo tako hitro, samo v tistem finišu, pa res ne bom sposobna klicat. Popadki so vedno močnejši, jaz predihujem, vsakih 15 minut prihaja babica. "Ni se še spustila." in odide. Za 15 spet enako. Pa spet enako ob naslednjem pregledu... Pri meni bolečina že ob zgornji meji. Da mi protibolečinsko. Itak, da bolečina ni bila blažja, samo verjetno ni bila močnejša. Popadki so bili na 2-3 minute, jaz že čisto hin. Tako stanje je trajalo do 11h. In ob pregledu še zmerom: "Ni se še spustila." Bila sem že tik pred tem, da jim rečem, naredite mi carski rez. Ampak kaj, ko niti govoriti nisem mogla, ko pa je popadek popustil, pa sem komaj malo zadihala normalno. Pride zdravnik, se čudi, da še se ni spustila. Da navodila, da še eno protibolečinsko in takoj zmanjšat umetne popadke. Itak, da bolečina ni nič padla, samo huje verjetno ni bilo. Nato me babica vpraša ali rabim it na vodo. Zanikam. Vseeno mi da posodo in po 15 min truda komaj spraznim mehur. Prvič v življenju se mi je zgodilo, da tega nisem mogla narediti. In v naslednji minuti se otrok spusti in že smo bili tik pred tem,da rodim. Popadki so šibali, slišala sem žvenketanje operacijskih inštrumentov, kar je bil že dober znak, da smo proti koncu, sem si mislila. In res za par minut sem že dobila zeleno luč za iztiskanje in zadihala je Tjaša.
Tjašo so pregledali,sehtali in že sem jo lahko privila k sebi. Tako malo, toplo lepo, rjavooko mojo dojenčico.
Evo, sedaj pa moram nehat tipkat, ker bo ravno ura 11.33,ko je prikukala na svet. 
in iz bejbisiterja slišim, da se je zbudla iz prve runde spanca, je točna kot urca, jo bom grem zdaj lupčkat, mojo dojenčico (še 10 min).
_____________________________
VELIKO STVARI LAHKO POČAKA -
VENDAR NE OTROK.
OTROKU NE MOREŠ REČI - JUTRI.
NJEGOV ČAS JE DANES.
(Gabriela Mistral, Nobelova nagrajenka)
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
! 
. 
Aneta 
, ma se ni dala motit. Je spala kar naprej še celih 15 minut. Itak, da moj nas ni čakal da se uštimamo, tko da sm jo pač jst peljala v vrtec, pol pa že k sm zunej, sm šla še v trgovino.... No in tko je šlo pol dopoldneva že falit in kaj čem zdej sploh sedat za knjige, k si morem še lase umit, pa pospravit....
Ma sej, k se že zjutri porušijo plani pol je itak vse narobe. 
. Še enkrat vse naj naj malčici ... ups, še tri minute manjkajo 
, zdravnik pa ni mogel verjet 
. Ampak sem bila čist happy
. Zdaj samo povejte ali prestavimo tole celo temo tja, ali tam odpremo novo?
