giotti
|
Ej, pupe, danes je od mene nič od nič Ful bi že zdavnaj mogla pripravit en dokument, me že od 12h čakajo, jaz pa kar meditiram nekaj tja v tri dni. Če se globoko v sebe pogledam, vidim, da tokrat pa me je tale tečka prvič v celem letu, od kar sva se odločila za dojenčka, res kar malo potrla. Saj ne rečem, da je nisem pričakovala, v bistvu, če vam zelo, zelo iskreno povem, se mi zdi prav nemogoče in neverjetno, da bi se meni zgodila nosečnost. Tudi prvič, ko se mi je zgodilo, sem rekla, da bi bilo čist prelepo, da bi bilo res, da to si pa jaz ne zaslužim, in ne vem, kako naj to povem, ko se mi je zgodil splav, me sploh ni presenetilo, kot da bi na nek način pričakovala, da bo šlo naprej Res nenavadno kakšni občutki. Tokrat pa taka čudna potrtost. Mislim, da se je tokrat še pri mojem fantu prvič čutilo rahlo razočaranje. Se mi zdi, da je bila to kar malo tabu tema za naju, ampak se bo treba resno pogovorit, kako naprej. Ker midva, iskreno vam povem, slončkava le enkrat na mesece, mogoče dvakrat, in mogoče ne zadeneva pravega dne. Po drugi strani pa vem, da je prav, tako kot je, in če nama je dojenček namenjen, bo prišel tudi s tem enkrat na mesec, ali pa ga pač ne bo, četudi bova vsak dan. Ma, saj ne vem, kaj naj rečem razen, da vidim, da se bo res treba malo bolj potrudit. Da bo treba najti načni, kako se zvečer čim bolj cartat, ne samo . To mi pa sploh ni problem tudi celo noč, vsako noč, če je treba . Samo od tega dojenčki ne ratajo, a ne Pa, pa, imejte se rade.
|