ronja
|
Ne maram varanja, ker sem bila prevarana neštetokrat! Lej, ravno zato! Če se nam en problem v življenju ponavlja, potem navadno sami nekaj delamo narobe. Mogoče ni luštno slišat, ampak smo kovači svoje usode, res! Meni se sicer to zdi super, ker jo imaš torej možnost spreminjat... Pred leti se mi je kar nekaj časa ponavljal isti problem: ni bilo varanje, ampak to, da sem se zaljubila v 2 fanta hkrati, groza, ti rečem! In dokler nisem razčistila pri sebi, se je to ponavljalo. Zdaj pa se ne več... Tebi se zdi, da na njegovo varanje nimaš vpliva - zato nisi nič kriva, če se to zgodi, vendar pa to hkrati pomeni, da tudi ne moreš nič naredit, da se to ne bi zgodilo! Mislim, da ni tako: lahko to preprečimo z dobro preventivo, obstaja pa še vedno majhna možnost, da se to zgodi v kakih res izjemnih okoliščinah mogoče, vendar neprimerno manjša, skoraj zanemarljiva, če sta partnerja res srečna en z drugim. Zato v pozitivno smer - prej, predno te prevara! Ne, da mu groziš, kaj vse bo izgubil (ne samo tebe, ampak še otorka), da bi iz strahu ne šel počet neumnosti, ker strah nikoli ni bil tako dober motivator kot ljubezen... Otroka ima lahko vsakdo, ki je ploden, pa še nekaterim neplodnim se da pomagat, pa nekateri posvojijo. Tako da seveda ima lahko nezvest partner otroka (hvalabogu, sicer bi že davno izumrli ). Tudi ni nujno, da je zato kaj slabši starš. Lahko je še boljši, ker je bolj človeški, se zaveda svojih napak in ne gleda tako črno belo. Ni nujno, je pa možno... To, ali bo tvoj partner oče, se odločiš ti, ko nezaščitena seksaš z njim oz. ko delata otroka na kak drug način. Ne moreš se kasneje odločit, da pa ne bo oče, ko je enkrat otroka že naredil... Enako seveda velja zanj: če je naredil otroka, je dolžan skrbet zanj in ga ima pravico videvat. te dolžnosti se on ne sme kar losat in te pravice mu ti ne smeš kar vzet. gre pač v obe smeri... Če te je zelo strah bolečine, če jo slabo prenašaš, potem ti je seveda vse težje: od nosečnihških slabosti in bolečin do zaupanja, ker to vodi v tveganje, da te bo nekdo močno močno prizadel... Ampak če se zavijaš v meglo ali pod neke ščite, te lahko drugi nehote prizadane, ker ne vidi, kje te boli, ker si vsa zavita. Včasih je najboljša obramba to, da spustiš vse ščite, pokažeš, kje si ranljiva in pošteno poveš: poglej, tu me boli, ne me tu žokat, prosim. In tisti, ki te ima rad, bo gotovo naredil vse, kar je v njegovi moči, da te ne bi... ne vem, pri nama dela. Nobenemu fantu nisem rekla, da bi ga pustila, če bi me prevaral, pa me nobeden ni; pri tebi je obratno: vsi so vedeli, da tega ne bi tolerirala, pa so to vseeno naredili... - torej te grožnje ne učinkujejo. Zato je po moje boljše najt drugo pot. Vem, da misliš, da te hočem sesut tu, ampak v resnici bi ti rada pomagala - da se ti to ne bi več dogajalo, da bi videla, da imaš vpliv in bi ga izkoristila... Iz tvojega pisanja je namreč čutit hudo prizadetost in bolečino (še predno si napisala, da se ti je to že dogajalo) in od tod sovraštvo, ki vodi v tvoje razmišljanje - to pa daje sklepat, da bi se ti to lahko še vnaprej dogajalo... Ker se fantje ne marajo počutit ujeti, čim pa jim daješ ultimate, ki trajajo celo življenje, pa skoraj nimajo druge izbire, kot da se počutijo ujeti... Jasno je, da vsak od nas kdaj potrebuje ultimat: do takrat mora bit narejeno pa pika, izpit je takrat pa takrat, takrat moraš znat, zmeni se to s svojimi, ali pa se bom jaz, pojdi na zdravljenje, ali pa greva pri priči narazen, itd... - ampak to so stvari, ki ne trajajo celo življenje, so enkratne situacije, ko pač vsak od nas rabi brco v rit! Živet celo življenje pod ultimatom: "če boš varal, ti bom jajca odrezala", pa je za veliiiiiko večino moških pretežko breme, po moje. Tudi zame bi bilo, pa sem ženska in mi kraj pameti ne pade, da bi prevarala lubija. Zato pravim, da je veliko večja verjetnost, da se ti to zgodi, če deluješ iz sovraštva. Pa bi bilo škoda: prizadeta bi bila ti, ker bi te ljubi prevaral, on, ker bi mu ti onemogočila stike z otorkom in najpomembneje vajin otročiček, ki prihaja in ne bi mogel spoznati svojega očeta - in na koncu spet ti, ker bi ti ta otrok to zameril do neba... tako da ti si 2x na slabem... Ne mislim, da bi ti zdaj ta post pa kar "odprl oči", verjetno boš vztrajala v svojem, vendar mogoče se bo vprašala kakšna druga v podobni situaciji: "Zakaj pa se meni to non stop dogaja ravno meni? Vsi moški vendar ne varajo, zakaj pa mene tolikokrat?" In bo mogoče začela razmišljat, zakaj je tako... Vem, da si misliš: tebi je lahko pisat, ker se ti to še ni zgodilo in ne veš, kako boli. Se strinjam, vendar pa velja tudi obratna povezava: verjetno se mi to ni dogajalo, ker se drugače obnašam, ker se tega ne bojim... Ker navadno res izzivamo svoje strahove: podzavestno se obnašamo tako, da bi se nam zgodilo tisto, česar se bojimo, ker želimo it čez to (vsaj en del nas). In dokler ne gremo čez, se nam problem ponavlja... lahko ti povem čisto banalen primer, da sem na ustnem izpitu vedno dobila tisto vprašanje, ki sem ga najmanj znala, kjer sem vedela, da mi manjka, ki sem se ga bala. In ko sem razmišljala nazaj, sem videla, da sem v veliki večini primerov SAMA peljala pogovor v to smer, da bi me ja to vprašal. Ker so bile moje misli pri tem vprašanju. In res so me vedno to vprašali... Ker sem hotela rešit to, česar nisem vedela, zvedet, kako se bom v tej situacij znašla, zvedet odgovor na to, česar ne vem (ok, sem malo čudna, ampak vseeno, se ne dogaja to samo meni;) Isto delamo v življenju, izzivamo to, česar se bojimo...
|