ronja
|
kaličopkica, saj fant ni valil krivde na , rekel je pač, da mu je manjkalo pozornosti. Ampak res noseče ženske dostikrat izgubijo razsodnost glede tega, kaj vse je pomembno v življenju. Pač jih preplavijo hormoni in mislijo samo še na to (imam par prijateljic, s katerimi se ni dalo NIČ drugega pogovarjat v tem času - jaz sem skoraj znorela zraven, pa smo se videli samo kako uro vsake par mesecev in sem bila tudi sama noseča, tak da bi me moralo to zanimat - ampak lubi je recimo rekel, da bi znorel, pa takoj spokal, če bi bila jaz taka, da tega enostavno ne bi mogel zdržat! Že tista ura mu je bila muka...) Narobe je, če valimo krivdo vedno samo na enega, predvsem je pa dobro poslušat razloge za še tako zgeršeno dejanje - ker nam lahko olajšajo življenje vnaprej. Da sprejmeš razlog ne pomeni, da odobravaš dejanje, ampak veš, zakaj se je zgodilo! Recimo čisto banalen primer: moj lubi nima pospravljanja ravno v genih, doma mu ni bilo treba, pa tudi čisto ok se počuti v razmetiji. Lahko se pritožujem, da je grozen, ker ne pospravlja za sabo, ali pa poizkušam ugotovit, zakaj je tako oz. najt neke rešitve, kako bi ga k temu pritegnila (recimo naredim obešalnik za ključe z njegovimi najljubšimi živlacami gor, da rad daje gor ključe, naredim prešito odejo z motivi košarke, da jo rad razgrne, da se vidijo, sešijem vrečo za star papir, da da not časopis...) Seveda v osnovi ni prav, če ne mara pospravljat - in lahko se jezim in težim in on bo sicer priznal, da res ni lepo, ampak rešila pa ne bova nič, ker se ne bo nič spremenilo. Lahko pa se potrudim, pa nekaj vložim v to, da bi mu bilo to bolj fino počet, pa se ne kregava in je njemu fajn, meni pa tudi, ker je pospravljeno . Zakaj bi morala jaz vlagat v to, da bo njemu lažje, če je pa on dela narobe, ker ne pospravlja? Ja, zato, ker ga imam rada! Ker bi rada, da lepo funkcionirava skupaj in ker se splača nekaj vložit v to, da je življenje za oba lažje, pa naj pride vložek iz katerekoli strani. Drugič pa več on daje, pač v drugi obliki. in tolerira moje napake in mi pomaga, da se zvlečem iz dreka, kamor sem se zapentljala zaradi teh napak (recimo, ko se prepozno spravim počet nekaj, pa mi naredi kavico, pripravi računalnik, poskrbi za tamalo...) Ljubezen ni stalno tehtanje, kdo je koliko dal. Predvsem pa dolgoročno pomanjkanje majhnih stvari (pozornosti, poslušanja, božanja, tega da ve, da ti je on še vedno prvi...) lahko boli ravno tako kot pa ena kratka, ampak velika napaka (varanje, recimo)... Samo lažje je rečt, da ne boli tako, ker se ne vidi toliko na ven in ker pač ne boli tebe... Boli pa vseeno.
|