Gina
|
Joj, punce, kdo govori o tem, da je ona slaba mama? Nasprotno, zdi se mi zelo pametna, da je vprašala kogarkoli za mnenje. Zdi se mi skrbna, ker se želi pozanimati o rečeh. Zdi pa se mi tudi prav, da izveste kaj o gluhih iz drugega zornega kota. Moram pa reči, da vas čisto razumem, pa vaša mnenja tudi. Dokler nisem spoznala v praksi gluhih ljudi, nisem imela pojma, ma kakšnega pojma, niti od daleč se mi ni sanjalo, kaj gluhota pomeni. Se mi je zdelo da kaj pa potem, če ne slišiš, saj lahko bereš... nisem razumela, kako težko se je naučiti jezika, če ne slišiš, kako zelo težko je priti do informacij, če ne poznaš znakovnega jezika v tem primeru, nisem razumela, kako je pri nas to še vse v razoju, kako zelo slabe pogoje je imela kakšna od prejšnjih generacij gluhih otrok celo pri nas, v slo....nič nisem razumela čist realno... Nisem razumela, kako živijo, kaj to potegne za sabo. Imela pa sem srečo spoznati v tem norem, hitečem, nečloveškem in po svoje primitivnem svetu, v katerem živimo in kjer je vsak, ki ni "normalen" čuden in ga je treba vkalupiti v "normalnost" , no spoznala sem eno tako zelo fajn mamo enega gluhega otroka, da sem šele tedaj, v praksi, po tem, ko sem spoznala ene par "bolj povprečnih" slišečih staršev povprečnih gluhih otrok, spoznala, kaj pomeni v resnici sprejeti otroka takega kot je. Ne zahtevati, da bo enak slišečemu. Preveč staršev hoče svojega gluhega otroka spremeniti na silo v slišečega, ali se trudi toliko v tej smeri, da ga obremeni s tem, kako je grozno, ker ni enak, slišeč. Nalagajo mu preveč reči, zahtevajo da doseže njihove ambicije, ne svojih, zahtevajo ambicije družbe, sploh ne vidijo, da je njihov otrok v bistvu uspešen, srečen, da ogromno ve in zna, njim je važno, da se potrdi v družbi na njihov način, ne vidijo, da ni treba, da ugaja vsem, da ni treba, da deluje po sistemu gnile kapitalistične družbe, da bo vseeno popoln in fajn tudi kot odrasel. Tudi ni treba, da ga cel svet sprejema, za njegovo srečo. Tudi mene cel svet ne sprejema, pa čist dobro slišim, kdo me tudi ful ne mara, pa z vsakim človekom je tako, da ga kdo ne sprejema, ne mara, vendar so pri gluhih otrocih starši še toliko bolj napičeni proti temu in menijo, da se mora še toliko bolj dokazovat. Ni se jim treba, nikomur se ni. Tega starši pogosto ne sprejmejo. Ni mnenje družbe tisto, ki odloča o otrokovi sreči. In ne, ni res da govorim o tem,d a otroka ni potrebno pripraviti na svet slišečih, seveda ga je potrebno. Seveda ga ne smemo pustiti, da pač je tak, kot je in ga zaprt nekam ali kako ste me že brale čisto narobe... Tak otrok se uči še mnogo več in po mnogo bolj naporni poti kot slišeč otrok. Vsak dan ima organizirane ure govora že v okviru družbeno organiziranega - beri vrtec, šola dodatne ure. Vendar trdim, da ga je nepotrebno enačiti s slišečim otrokom. Če je otrokov govor kretanje, naj se starš nauči kretanja, da ima otrok sploh dostop do informacij. Kje naj dobi info, če ne razume jezika? Gluh otrok razume ravno toliko, kot slišeči otrok, samo da nima možnosti pridobivanja informacij, če nima možnosti komunikacije. Če mu starš govori, ko on ne sliši, je to enako, kot če bi kazal slikce otroku, ki je slep. A je to tako težko razumeti? In prepričana sem,d a se otrok v družbi gluhih zelo dobro razume, znajde, da se tudi gluh otrok lahko razume s slišečimi, če ga na to dobro pripravimo, da lahko ok funkcionira v družbi, če ga tega naučimo... vendar se mi ne zdi nič narobe, če je raje v družbi gluhih, kot v družbi slišečih. Kaj pa potem? Jaz sem tudi raje v družbi tistih, ki jih zanimajo reči, ki zanimajo mene, ki imajo težave podobne mojim, da me razumejo lažje, ...moj oče ima multiplo, pa se rad giblje v okviru bolnikov s podobnimi težavmi, ker razumejo probleme, ki jih imajo v vsakdanjem življenju in jih jemljejo za razumljive še mnogo bolj kot mi vsi ostali, vsak na tem svetu je raje v družbi tistih, ki imajo podobne težave in podobna veselja. IN moj oče je čisto srečen, kljub temu, d a je na vozičku, pa kljub temu, da bo šlo z njegovim zdravjem samo še navzdol, pa gluh otrok je lahko ravno tako srečen, kljub temu, da je gluh- to pa sem hotela povedat - ni treba, da sliši in je enak slišečim, če želi biti srečen. Ni treba niti to, da hodi v navadno oš, če želi biti srečen. Lahko hodi, seveda, če mu je tako boljše. Nekateirm je tako ok in fajn, sploh če so naglušni. Če mu pa ni fajn tam, pa to ravno tako ni pogoj za nič. V šoli v zavodu govorijo na njegov način, s kretanjem, pa še govorijo zraven. Zakaj bi se moral mučiti samo z branjem iz ust, ali s slišanjem vsake četrte črke v besedi tako na pol in iz tega gruntati, kaj je nekdo povedal, če lahko nekdo razlaga po njegovo - to je enako, kot bi slepemu ali zelo slabovidnemu kazal slikce vsak dan, namesto da bi mu govoril? Zakaj ne bi vsakemu nudili njegove oblike komunikacije, če mu je le ta lažja? Zakaj enačiti, kadar za otroka to ni optimalna rešitev,samo zato, da bo enak? Vedno je več poti do enakega cilja. Vsak naj si izbere tisto pot, ki je njemu najbolj fajn. Zakaj si nekateri starši tako zelo zelo zelo želijo, da bi njihov otrok hodil na navadno oš, ki mu v praksi bore malo nudi? V bistvu navadna oš nudi lahko kar precej naglušnemu otroku, čisto gluhi pa se mora veliiiiiko bolj namatrat v navadni oš da pride do istih informacij, kot mu jih nudi oš za gluhe. Ne gre za količino znanja, gre samo za to, kako naj pride do informacij. Itak na koncu zna enako, samo pot do znanja je bolj naporna. A ni bolj važno, kaj on ve in zna, kako se počuti in kako funkcionira v življenju, kot karkoli drugega? In jaz verjamem, da če je otrok srečen, da bo tudi usvojil veliko več znanja zraven, kot če je nekje sforsiran in od utrujenosti komaj še diha. Upam, da ste me prav razumele, ne gre za pustiti otroka, da je kot je, gre za to, da ga naučimo vse, kar je možno, na njegov način, da mu nudimo ogromno, da mu omogočimo vključitev v širšo družbo, da ga naučimo, socializiramo v vseh okvirih, pa da ga vendarle jemljemo takega, kot je. Da ne pričakujemo, da nas bo slišal. Dovolj je, da nas vidi, čuti in da funkcionira fajn, da razume ta svet, kakor ga želi razumeti, da ima svojo glavo in svoja razmišljanja, da se znajde v lajfu in da je zadovoljen sam s sabo. V bistvu ni to samo dovolj, to je vendarle za moj okus vse, kar bi tudi zase želela.
|