|
Gina -> RE: Popolna gluhost (3.10.2008 20:35:04)
|
IZVIRNO SPOROČILO: flecker1
lahk vas vprašam, kaj imate oziroma kaj vidite nam gluhim? smo nesposobni, nepismeni, reveži, brez izobrazbe? zakaj bi se mi gluhi morali strinjat s tem posegom? to se večinoma odločajo slišeči starši, ki je jao šok, če je otrok gluh, kao da je to nekaj groznega???? mah nehite no! vi mislite samo na to, da bi otrok slišal kot vi, ampak ne pomislite da bi mu gradili samozavest, sposobnost, izobrazbo četudi je gluh. kao da če si gluh, si zanič v vseh pogledih.
ko vidim te majhne otroke ki nosijo PV, me postane kar slabo. slabo zato, da mu dovolite in greste v skrajnost, operacija, posledice,... sam da bi VI videli da otrok sliši.
Jaz ne pogrešam nič, srečna sem da sem gluha!!!!!!
Jaz se pa strinjam s flecker in z angel reb. Težava slišečih je, da menijo, da bi moral biti svet narejen po naših merilih, se pravi da bi morali za srečo slišati in delati vse popolnoma enako kot tisti, ki slišijo. Težava slišečih je, da hočejo enačiti svet gluhih s svetom slišečih in jim dajo ves čas vedeti, da morajo biti enaki, če hočejo sovpadat v ta svet. ne pustijo jim njihove sreče in njihovega življenja na njihov način. Celo zakompleksajo svoje gluhe otroke, da se morajo primerjati s slišečimi v rečeh, kjer se ne morejo ravno tako zelo (saj ima tudi vsak slišeči človek področja, kjer težje dosega vrhunske rezultate, pa kaj potem, ta področja slišeči pri sebi sprejmejo, pri svojem otroku manj spretnega govornega področja pa ne).
Mnogi starši se ne naučijo znakovnega jezika, s čimer zelo podaljšajo čas, ko ne razumejo svojega lastnega otroka, ne želijo sprejeti tega, da je znakovni jezik materni jezik njihovega otroka, nekateri starši namreč. Ne razumejo, spet nekateri, da gluhota pomeni mnogo daljši čas usvajanja jezika. Ne razumejo, da to ni povezano niti s sposobnostmi niti s tem, koliko jih družba sprejema, spoštuje, ne razumejo, da so otroci tudi brez tega lahko čisto srečni, zadovoljni, če jim ne pripovedujejo neprestano, da morajo "slišat" in če jim ne dajo vedeti neprestano, kako so nesrečni, ker otrok ne sliši in ne deluje tako kot slišeč otrok. Ne vsi, videla sem starše, ki so sprejeli otrokovo gluhoto in imajo srečne otroke. Videla sem starše, ki vsakodnevno primerjajo svoje otroke, kako ne dosegajo tistega, kar njihov slišeči vrstnik. Spoštujem starše, ki v svojem otroku vidijo osebo, ki ji ne postavljajo nekih strašnih pogojev, za svojo (starševsko) srečo. Posledično vzgojijo srečne otroke, nezakompleksane, četudi so gluhi. Videla sem, kako je to težko v praksi in izjemno cenim take starše. Zdijo se mi ne le spoštovanja vredni, ampak tako zelo zelo pametni, da bi jim medaljo obesila okrog vratu, ker niso delali primerjav, ampak spoštovali svojega otroka takega, kot je, niso zahtevali primerjanje s slišečimi in dosežke kaj vem katere kategorije na govornem področju
. Po moje se imajo najbolje še gluhi otroci gluhih staršev, ki niso obremenjeni, so realni in znajo se z otrokom menit, ga razumejo in sprejemajo takega kot je in jim je tak fajn in se ne sekirajo, da je "drugačen", ali kot pravite slišeči, se ne sekirajo, da ni -"normalen". Navednice zato, ker seveda je otrok normalen, slišečim se zdi to nenormalno, da ne sliši, kot bi jim bilo nenormalno, da nima rok ali nog, pa je tudi tak otrok čisto normalen.
Polžkov vsadek je zelo težka operacija. Vrtajo luknjo v lobanjo, kamor vsadek vsadijo, kolikor jaz vem, gredo mimo številnih živcev, lahko prerežejo kakšno pomembno pot, lahko ranijo možgane... Operacija je sama po sebi rizična in ni zagotovilo, da kasneje otrok sliši. Poznam otroka, ki nima nič od polžkovega vsadka. Pa ni edini. Kar nekaj jih je. Mamici je tolikožal,kolikor ima las na glavi, daje dala otroka na operacijo. Polžkov vsadek, kolikor se jaz spomnim iz predavanj iz zavoda, pomeni,d a naredijo obvod mimo sluhovoda, kadar le ta ne deluje. Vendar ne vedo vedno, kaj je vzrok gluhote. Medicina ni tolk razvita, da bi to vohala, ne vedo ali je to to ali ni, dokler ni vstavljeno v lobanjo. Kadar bi bil vzrok samo prekinjena pot med začetkom in koncem slušne poti, potem polžek pomaga, sicer pa kadar je katerikoli od množice drugih vzrokov, ga vstavijo brez veze. Ni učinka. NO, tako sem jaz te reči razumela, naj me popravi kdo, ki ve več od mene, če sem kaj narobe tolmačila. Zakaj je gluhi ne marajo? A si npr. kdaj kot slišeča probala poslušat na slušni aparat? Meni se je po 3. minutah že mešalo, ko sem probala enkrat. Vse zvoke ti ojači, tisti avto tam zadaj na cesti, 500m stran slišiš ravno toliko na glas kot če nekdo s svinčnikom potolče po mizi kjer sediš ali če ti čisto zraven tebe nekaj reče. Sploh ne veš, kaj bi poslušal, ker je toliko moteče. Mene bi to zelo utrudilo in vem, da gluhe tudi utruja. Mnogi odlagajo aparatke, ko imajo dosti vsega in jaz jih čisto razumem. Jaz bi ga tudi na njihovem mestu. Mogoče pa polžkov vsadek deluje podobno, ne vem, ampak vsekakor ga ne morejo odložiti nikdar. Vsajenega ga imajo v glavo. Nekateri brez smisla. Jaz bi kot starš pošteno razmislila, ali bi hotela otroku to dati ali ne. In zelo zelo bi se pozanimala, kaj vse to potegne za sabo. V čisto vsakem primeru pa moraš takoj, ampak takoj na zavod za gluhe in naglušne in se začeti učiti znakovnega jezika, ker to bo jezik tvojega otroka v vsakem primeru. Seveda je fajn, če še govoriš zraven, ampak znakovni jezik je ena krasna zadeva, v kateri otrok spoznava reči, jih tolmači, komunicira... Če ga ne boš znala, bo vsak mesec škoda da je bil zamujen kar se tiče razvoja razumevanja. Kako pa boš svojemu otroku sploh razložila osnovne reči, če te ne sliši? Nekako mu moraš. Spoštuj otrokovo osebnost in pojdi v to šolo. Tam te bodo naučili kako delati z gluhim otrokom, da mu bo fajn.
Vrtec takega otroka seveda sprejme. Vzgojiteljica lahko dobi tudi vse dodatke, ki k temu spadajo, od foniceara naprej. Pri nas (sicer delam v šoli) so nam organizirali tudi tečaj dela z gluhimi. POnavadi otroke obiskuje mobilni surdo...logoped ali pedagog ali kako se že reče tej sorti logopedov. Pa kar nekaj ur specialne pomoči jim je dodeljenih in to že od malega. Nujno se obrni na najbližji zavod za gluhe in naglušne. Jaz sem tam same prijazne ljudi srečala, ki ne živijo za nič drugega, kot da tem otrokom iz srca pomagajo. Vsaj v ljubljani je že tako.
Aja, še tole, ne dohtarji ne vedo, kaj delajo vselej. Res je,da dostikrat pojma nimajo.Vsekakor pa se ukvarjajo samo s tehničnim vprašanjem, kako izvesti mehankarijo, beri operacijo, kaj pa to s sabo potegne vsegaostalega v praksi, vedo pa le tisti, ki s tem živijo. In ja, napačno je razmišljanje, da morajo biti gluhi enaki.Nihče ni enak, jaz nisem enaka, ti nisi enak, nihče ni enak. Nimamo enakih vrednot, različne reči nam različno pomenijo. Različni smo. Sprejeti je treba to dejstvo,če hočemo ostati fer en do drugega.
|
|
|
|