arneja
|
Dobro jutro, pupike . Me/i tri/je smo se zbudile/i. Sem že včeraj našega zafrkavala, da kaj, če smo tri babe na kupu, pa se je kar križal, češ, kdo vas bo pa poslušal . Včeraj smo se potem ves dan crkljali, uf, je pasalo . Sem pa pozabila včeraj napisati še kup stvari. Sem atu spustila, ko mi je rekel, da tako fejst punca si bo pa ja vse zapomnila, da če sem tako fejst, zakaj me potem ves čas krega in da jaz zdaj našemu kar dr. Reš rečem, kadar je zoprn . No, v bistvu mu rečem kar ATA Reš, ampak mu nisem mogla ravno tako reči. Je bil pa Reško v drugem prostoru, tako da ne vem ali je naredil kaj kislo faco, ko je to slišal . Potem pride k mučilnemu stolu in reče Rrrrrrr - sem rekla, ja, ja, na RR sem res (začetnice imena in priimka). In začne odvijati tisti zelen prtiček z instumenti, ki mene vedno na bolnico Franjo spomni . Da ne omenjam tiste table ob AC, ki kaže, da je do Cerkna in Franje še 40 km - me vedno spomni, da se mučit na živo hodim . IN ko je Žanko povedal, kakšni zarodki so, je Reško rekel, ja, tale je včeraj klicala, pa je že Čedo rekel, da sta dva lepa. Potem mi začne tisto cevko notri riniti, pa mene to kar boli, vas ne? Ne vem ali zaradi brazgotinic ali kaj. In komentira te brazgotinice, da ko enkrat nekaj odpreš, ni nič več kot novo . Potem se pa jaz spomnim, da se je naš nazadnje bal, da je Žanu zarodek padel na tla in sem ata vprašala, če to lahko iz cevke pade, ko ga nosi sem in tja. In je ata povedal, da lahko edino v cevki ostane, in da jo embriolog ravno zato pregleduje. Tisto ta mehko cevko mi je pa Žan notri dal, pa me je spet skelelo. Vas tudi ali sem samo jaz takšna občutljivka ? Ampak sem stisnila zobe in nisem nič pojokcala, malo sem se edino kremžila . Hatching mi je pa tudi naredil, sem videla na listu, tako da upam, da se bosta pikici res brez problema vzgnezdili . Sem pa rekla še, da četudi je malo celic, da to ne pomeni, da so slabe in da sploh ni tako slabo, tudi če jih je malo. Je pa rekel, ampak, a vidite, kako vas je bolj strah, če je malo celic, ker ne veste ali bo kaj uspelo ali ne. Ima prav, zato jaz sploh ne zdržim, ne da bi klicala že takoj naslednji dan. Je bilo pa še zanimivo: ko sem šla od doma, sem imela 56,1 kg (ja, ja, jih imam kar pet več kot bi bila moja idealna teža ), ko sem domov prišla pa le 55,5. A me je stres pri čakanju tako namučil, da sem kar pol kg izgubila ? No, v glavnem, od 55,5 naprej štejem, koliko jih bom dopridela. Upam, da čimmanj . Verjetno bom pa kar tam nekam do okoli 70 prišla . A Aglurab zdaj še jem ali ne več ? Dajamaja, help please. Sem seveda pozabila vprašati. Za bonbončke sta bila pa oba s sinčkom vesela. Ampak jaz res vedno prinesem le malenkosti, kot znak pozornosti. Sem dala atu nazadnje samo en Bajadera bonbonček, pa je bil full vesel. Pa enkrat tudi samo eno Mozartovo kroglico. Gre za to, da se nekoga spomniš . Zdaj vas grem pa, pardon, gremo, brat, čvekice .
_____________________________
Veš, kaj? Enkrat bo uspelo!!!
|