kiki13
|
LP! Še tukaj da opišem svoje življenje zadnjih recimo dveh let, saj poznam že odgovore, samo nekaj me mora res prepričat, želim slišati čimvečkrat punca spokaj. Težko je to razumet in samo tako spokat ni lahko, to je velik korak, že to, da ženska sploh spregovori o nasilju je velikokrat težko.Tista, ki sama ni bila v podobni situaciji to težko razume... Problem je moj mož. Njegovo obnašanje. Njegovo zmerjanje. Njegovo ljubosumje, njegova ignoranca. Povzela bom samo bistva iz najine zveze; * Imava 2 in pol leta starega otroka, ki ga ima zelo rad-ne rečem. Odkar je otrok na svetu ( ta ponoči ni nikoli spal in je bil vsako drugo noč vsaj 2 uri ponoči buden!...), moj mož spi v drugi sobi, midva z otrokom pa v spalnici. Njegovi izjavi: ''moram se spočit ker hodim v službo'', ali pa '' zakaj bi se morala oba zbuditi če se lahko samo eden...'' Kolikokrat sem ga ponoči še kot dojenčka nosila na rokah tudi po uro, samo da ni jokal, da ga ne bi slučajno zbudil, ker bi potem prišel ves jezen v sobo k nama in se drl name češ kaj mu spet delam ipd. Sedaj ko je otrok začel nekako spat ponoči, včasih pride spat v spalnico. Recimo da je v dveh letih in pol pa do danes spal pri nama 10x, pa je to morda še preveč. * Seksal ni z mano od 25.12.2006 * Vedno mi govori, da potrošim ves denar, samo trošiš, trošiš ( po moje ga jezi to, da imam enkrat višjo plačo od njega pa delam enkrat manj ur mesečno, ampak jaz mu nisem kriva). Za njega je pač luksus to, da kupim kaj za v hladilnik, plenice, malemu kakšno igračo,... nič posebnega. Sebi kupim res le najnujnejše. Vsak dan me vpraša ''veš sploh koliko imamo še denarja''. Ne bi rekla, ko ne bi imeli dosti za preživetje, ampak on je enostavno bolan ko me vidi da kaj nesem iz trgovine, pa naj bo to karkoli. * Večkrat sva se že na mrtvo sprla, tako zelo, da sem se morala enkrat z otrokom zaklenit v sobo, on je pa pod oknom razbijal prazne steklenice viskija ( ki ga je prej seveda spil) in se drl da me bo zadavil, kako sem zaje... življenje otroku, da bo naredil vse, da otrok ne bo ostal pri meni, da sem vrag in vrag,... tudi policije si nisem upala klicat da ne bi slišal, ampak sem kolegici ki pozna celo zgodbo napisala SMS, da če ji zazvonim, naj jo ona pokliče. Takrat se je nekako umiril, mi je pa še danes žal res, da je takrat nisem poklicala. (Drugače ne pije). * naslednji dan po tej grozoviti noči sem se z otrokom zatekla na CSD in vse povedala. Ženska mi je bila pripravljena pomagat, in vse in do naslednjega sestanka so se zadeve doma malo uredile ( je bil spet ves zlat), tako da nisem nič več ukrepala. * ko je vse po njegovem je O.K., čim naredim kaj drugače ( recimo da ne posesam takrat ko si je on zamislil), je že ogenj v strehi. * udaril me še ni, je pa nedolgo nazaj poskušal vendar sem se ubranila. * večkrat sem mu že rekla, da se bom ločila, da ga imam dost, pa mi je rekel da naj kr grem, da otrok pa ostane z njim. Poznam to, ja, da vsi grozijo z otrokom, vendar on je res vsega zmožen. Že 100x mi je rekel, da gre raje v zapor kot da bi otrok ostal meni! Tudi to, da me bo ubil sem že slišala. In kaj se ne bi ženska potem bala? Mene je res strah. Vsega je zmožen. Ve, da me drži z otrokom v šaki, zato pa se tudi tako izživlja nad mano. Da ne naštevam kaj vse sem že bila. Od kur..., pras..., pa dalje. * grozno je ljubosumen, vedno pravi da jaz hodim v službo samo zato, da se lahko tam kur... ( je v drugem kraju, pa mu dela domišlija). Glede na to koliko pozornosti in seksa dobim doma, ne bi bilo sploh čudno če se bi! * žalosti me to, da najin otroček posluša to dretje in ta kreg. In potem ko jočem, mi reče ''mami ne jokat''. To me še bolj pokoplje. Ne morem dovolit da otrok to gleda, po drugi strani bi mu pa z ločitvijo prikrajšala očeta. Tako mi je lepo, ko sva z otrokom sama doma. Ne morem ga več videt, ne trpim ga več enostavno. Zameril se mi je do kraja. To kar sem napisal je le majhen izsek iz najinega življenja, to so stvari ki me najbolj motijo. Pobegnit ne smem, ker bi potem še bolj znorel, tudi ne želim peljati otroka v neko drugo okolje, želim rešit to od doma. Samo težko je začet. Ne razmišljam drugega kot to kako lepo bi bilo ko bi imela mir in ko se ne bi pred vhodnimi vrati tresla preden bi vstopila v strahu kaj sem ali bom spet naredila narobe.
|