honey
|
Drugih zgodb ne poznam (pijančevanje in posledično pretepanje ), povedala bom samo svoje mnenje, kako je to pri nas. Moj mož gre večkrat s prijatlji na kakšen pir. Se tudi zgodi, da je teh pirov (pre)več - ampak sem ga toliko zverzirala, da potem pride domov peš, da prespi v avtu, če je dalj od doma ali kakorkoli, v glavnem, v pijanem stanju ne vozi. Naslednji dan pa seveda ne šparam jezika Pa ne, da bi vpila nanj ali pa karkoli, ampak enostavno, ko me vpraša, če imamo kakšen Aspirin, mu ponudim pivo In ko mi jamra, kako ga boli glava in kako mu je slabo, mu prinesem kozarec vina ali kaj podobnega Ja, vem, da sem žleht, ampak taka pač sem - sam si je kriv, da se ga je napil, sam naj se spravi k sebi. Jaz mu pri tem sigurno ne pomagam. In če bi spal na pragu, bi pač spal na pragu. Zaradi mene, kjer hoče. Bolj od začetka pa sem prebrala en odgovor, da ena točno ve za vsak možev korak Ne vem, jaz gledam iz svojega zornega kota, da bi se počutila, kot da bi bila v zaporu. Ne vem, kjer hodi moj mož, dokler ne pride domov in mi potem pove, kje je bil. Ne kličem ga in tudi, če pride kasneje iz službe kot ponavadi, ga ne klicarim takoj in sprašujem, kje je. Če ve, da se bo res dolgo zadržal, mi pač sporoči, če je pa to ne vem, 30 min ali 1 ura, pa ne. Tudi jaz ne grem vedno po službi takoj domov in mu tudi ne sporočam, da grem še tja in tja. Mu pač povem potem, ko pridem domov, kje sem bila in kaj sem počela. Sva v zakonu, nisva v zaporu.
|