dašabina
|
Najprej vsem slavljenčkom vse naj, naj Vse slikice vaših sončkov so takoooooo lepe, res nam lepo rastejo.... Danes je bil zame en čuden dan, sem se že zjokala in šla v bano, tako da lahko zdaj to štorijo opišem, saj ne vem, ali so to leta, hormoni, ta nori čas ali kaj... u glavnem, zjutraj se z vsemi tremi otročki pokam v avto, da gremo k maši, na avto položim 2 krat po 5 evrov za in štumfke od Mihca, da bom vse skupaj dala v avto in pripnem Mihata, se usedem v avto, užgem in gremo. Nekje na cesti mi kapne kje imam štumfke. Ok, pridemo domov, po kosilu mi začne spet hodit po glavi kje je denar in štumfi.... Iščem najprej po hiši nato še okrog hiše in najdem štumfke na poti, evrov nikjer, kasneje mož najde 5e, za ostlih 5 sam bog ve kje so... Ok, treba živet dalje... Se spokamo v avto, da gremo na kratek izlet na Gorjance, to je od nas pol ure z avtom, otroci in mož en del poti peš, gremo po štampiljke k Miklavžu, se igramo na igralih, ker nam je crknu fotoaparat, se slikamo z Aninim mobitelom. Ga držim v rokah, dam Mihca v avto, gremo še na Trdinov vrh. Kje je mobi? NIKJER GA NI....Mož vpraša, če sem ga spet dala na avto, gggggrrrrr Gremo nazaj, celo pot tuhtam, kje bi bil, kličemo, v avtu ga ni, ob poti vidim nekaj modrega, pa nič ne ustavimo. Pridemo do Miklavža spet, gledamo po tleh, nič. Prosim moža, da gremo nazaj proti Trdinovemu vrhu pogledat, kaj je bila tista modra stvar. Gremo in seveda je bil mobi. Ta stvarca se je na avtu vozila cca 2 km, dokler v ovinku ni padla.... Da dol padeš Če se režite, nič ne zamerim, ker tole je pa za en dan too much..... No in to štorijo razlagam mami, ki me vpraša potem, če imam vse otroke na broju... Ja za zjokat! Vam pa pošiljam fotke naše nove pridobitve, upam, da ni bilo to že enkrat gor... Imejte se lepo!
_____________________________
V vsakem, še tako majhnem koraku je smisel življenja....
|