|
Študiraj,da ti ne bo treba delat 7.4.2008 9:03:49
|
|
|
|
Anonimen
|
Članek sem zasledila v reviji Jana in našla v njem,moje misli. Moji trije so se vsi odločili za poklicno šolo in opažam,da so zaradi tega majn vredni. Družine, v katerih imajo devetošolca ali devetošolko, so zadnje tedne gotovo premlevale, kam po končani osnovni šoli. Rok za oddajo prijave na želeno srednjo šolo se je namreč iztekel 25. marca. A že zdaj je jasno, da se trend pomanjkanja zanimanja za tehnične poklice, ki jih gospodarstvo najbolj potrebuje, nadaljuje. Tako kažejo tudi podatki o kadrovskih štipendijah – na voljo jih je veliko več, kot jih na koncu podelijo. V Savinjski regiji so podjetja za tekoče šolsko leto iskala 430 štipendistov, a podelila le 132 štipendij. Šolski svetovalci, ki se dnevno srečujejo z otroki, pravijo, da štipendije niso ključni dejavnik pri odločanju za nadaljnje šolanje. Starši želijo, da bi njihovi otroci dosegli čim višjo izobrazbo: »Študiraj, da ti ne bo treba delati tako kot meni!« Slovenska mladež v šole, tujci v tovarne Velikokrat prav starši precenijo sposobnosti svojega otroka in ga v goreči želji po čim višji izobrazbi nagovarjajo k vpisu na gimnazijo, kamor se po podatkih statističnega urada poda skoraj 40 odstotkov vseh srednješolcev. Tako je bilo vsaj zadnja leta. Po besedah Nade Duler, šolske svetovalke na Drugi osnovni šoli Slovenj Gradec, letos opažajo, da zanimanje za gimnazijske programe malce upada: »Na naši šoli se je za gimnazijo letos odločilo 36,2 odstotka učencev, medtem ko smo pretekla leta beležili že več kot 40-odstoten vpis. Opažamo večje zanimanje za štiriletne tehnične šole, kamor se bo letos vpisalo 50 odstotkov naših devetošolcev, za triletne poklicne programe pa se je odločilo le 13,8 odstotka učencev. Največ je vpisov v program zdravstveni tehnik, računalniški tehnik in zaradi uspešne promocije tudi v program turistični tehnik, v porastu je tudi vpis v program strojni tehnik, za katerega se pretekla leta niso odločali.« Neprestano ponavljanje, da je po strojnikih veliko povpraševanja, je naposled le začelo kazati rezultate. Dulerjeva, ki ima za sabo že 14 let izkušenj na položaju šolske svetovalke, pri letošnji generaciji bodočih dijakov opaža trezna pričakovanja in izdelane želje. Treba pa je povedati, da si večina staršev ne more privoščiti izobraževanja otrok zunaj kraja bivanja, zato so mladi pri izbiranju izobraževalnih programov velikokrat omejeni. »Kaže se velika želja po izobrazbi – predvsem pri starših. Ti zaradi svojih izredno slabih izkušenj, nezadovoljstva z delom v proizvodnji, obremenjenosti in nezadostne plače priganjajo otroke čez njihove sposobnosti ter pravijo: otroci naj se šolajo, da jim ne bo treba delati tako kot nam! Takšno utemeljevanje srečujem zadnja leta še posebej pogosto. Poskušam jim razložiti, da moramo delati vsi – ne glede na to, ali imamo tri- oziroma štiriletno šolo ali fakultetno izobrazbo.« Na omenjeni slovenjgraški šoli že tri leta opažajo, da se otroci ne odločajo za poklic natakarja – kuharja, zelo malo je tudi prodajalcev in ekonomskih tehnikov, lesar bo samo eden. Veliko se jih je odločilo za zdravstvenega tehnika, čeprav po tem kadru v koroški regiji ni povpraševanja. Imajo pa na Koroškem zaradi relativne bližine možnost delati v Avstriji, kamor iz podjetij množično odhajajo varilci. Ti pri nas zaslužijo od 400 do 500 evrov, pri sosedih pa od 1500 do 2000 evrov. Čeprav je po varilcih in tesarjih veliko povpraševanje, otrok omenjeni poklici ne zanimajo. Kje bomo dobili natakarje? Jadikovanje nam ne bo dosti pomagalo, če se razmere v vsakdanjem življenju ne bodo prav nič spremenile. Dokler bodo zaposlitve v gostinstvu tako negotove in plače tako nizke, starši svojih otrok zagotovo ne bodo pošiljali v srednjo gostinsko šolo. Tako bodo kavico še naprej stregli dijaki in študenti. Dulerjeva je nad tem ogorčena: »Po natakarjih in kuharjih je resnično povpraševanje, vendar v lokalih sploh ne opazimo več izučenih natakarjev. Četudi jih zaposlijo, jih plačujejo zelo slabo ali celo neredno. Kot mami mi lahko govorijo vse mogoče, a otroku bom tak poklic odsvetovala! Vsakokrat ko pridem v kakšen lokal, me postreže nekdo drug, tistega prejšnjega ni več.« Promocija poklicev bo tako izzvenela v prazno, če v resnici ne bodo primerno vrednoteni. Da se v Sloveniji pri iskanju kadrov za nekatere poklice srečujemo z mnogimi težavami, se strinja tudi Darko Mali, vodja razvoja programov na Centru za poklicno izobraževanje RS. Po tem, kolikšen delež generacije je vključen v srednješolsko izobraževanje, sodimo v vrh držav Evropske unije. »Cilj slovenskih otrok in njihovih staršev je, da končajo vsaj štiriletno srednjo šolo, in večina to ambicijo uresniči. Vsako leto pa je manj dijakov na poklicnih šolah. Porast opažamo zgolj pri nekaterih poklicih, kot so zdravstvo ter v zadnjem času mehatronika in avtoremontna dejavnost. Pri tem opažamo tudi to, da je izbira triletne šole pogosto druga pot do štiriletne izobrazbe. Tako se dogaja, da se dijaki vpisujejo v katerikoli prosti triletni program, in imamo ne glede na zapolnjene programe pomanjkanje delavcev. Torej se mladi ne zaposlujejo na področju, za katero se usposabljajo,« je razložil Mali. Stremljenje po čim daljšem izobraževanju pa ne diši vsem delodajalcem, saj je bolje izobražen kader treba tudi bolje plačati. Postal bom pečar Mladi se za poklic odločajo tudi glede na plačilo in status, ki ga ima ta poklic v sodobni družbi. Mali je opozoril na poklice, kot je pečar ali polagalec inštalacij – ti dobro zaslužijo, a kljub temu zanje ni velikega zanimanja. »To pomeni, da takšno delo v družbi ni priznano in dovolj cenjeno, zato se ga mladi pri razmišljanju o prihodnosti ne oprimejo. Tukaj pogrešam sodelovanje delodajalcev in njihovih združenj, ki bi konkretneje predstavili možnosti za napredovanje, kariero, delovne razmere. Po drugi strani je opaziti, da podjetja na nekaterih področjih ne želijo zaposlovati slovenskih delavcev, ampak težijo k zaposlovanju cenejše delovne sile iz tujine,« je povedal Mali. Kako pomembne so pri odločanju o bodočem poklicu izkušnje in informacije iz prve roke, smo se prepričali pri Luki iz Komende. Štirinajstletnik se je odločil, da bo pečar, in na srednji šoli v Ljubljani mu v programu pečar – keramik družbe ne bo delal nobeden od sedanjih sošolcev. »Pri sosedu so gradili hišo in med počitnicami, ko so delali kamin, sem bil ves čas zraven. Mojstra pečarja sem pri delu opazoval in mu tudi pomagal. Delo je bilo zelo zanimivo, postalo mi je všeč, zato sem se na enodnevno prakso v sklopu šole podal prav v pečarsko podjetje,« je pripovedoval Luka. V pečarski delavnici je sklenil, da bo tako tudi njegovo prihodnje delo. V družini so se z njegovo odločitvijo strinjali, šolska svetovalka pa je zanimivi izbiri sprva presenečeno in nato zadovoljno prikimala. Luka se nove šole veseli, v mislih pa se mu že poraja prihodnost: »Najprej bi se zaposlil v pečarskem podjetju, in če bom uspešen, ustanovil lastno.« Štipendije so, zanimanja ni Mlade je torej treba pravilno usmerjati, pravijo na Centru za poklicno izobraževanje. Vendar se stanje ne izboljšuje s takšnim tempom, kot bi si želeli. Zato je na mestu vprašanje, kako se bodo podjetja spopadala s pomanjkanjem ustreznih delavcev. Delodajalcem postaja vedno bolj jasno, da dober kader ne pride sam od sebe. »Štipendiranje je skoraj edina pot, da si podjetje zagotovi primeren kader,« pravi Majda Lampret, vodja kadrovske službe v Premogovniku Velenje, kjer so razpisali 20 štipendij za rudarja in 34 za rudarskega tehnika. Vendar jim štipendije ostajajo – nekaj tudi zaradi strogih zdravstvenih meril, saj vsak ni primeren za delo v jami. Zadnja leta opažajo, da so sedanje generacije manj primerne za težko rudarsko delo kot prejšnje. Eno izmed takih podjetij, ki imajo na razpisane štipendije zelo malo odziva, je angleško podjetje z izpostavo v Zrečah GKN Driveline Slovenija. Vera Beškovnik, ki vodi tamkajšnjo kadrovsko službo, nam je povedala, da so razpisali 13 štipendij, a doslej kljub aktivni promociji in sodelovanju s šolami ni bilo nobenega odziva. »Naše štipendije so precej atraktivne – še posebej za tiste z boljšim uspehom. Vsak, ki šolsko leto konča kot odličnjak, dobi nagrado v vrednosti 300 evrov. Sicer dijak z dobrim uspehom in bivanjem na stalnem naslovu prejme 83 evrov na mesec, tisti, ki med šolanjem živi zunaj domačega kraja, pa 125 evrov. Odličnjak bi dobil 116 oziroma 166 evrov, na tekoči račun študenta s povprečno oceno 7 pa bi vsak mesec prikapljalo 104 oziroma 145 evrov. K omenjenim zneskom je treba prišteti še dodatke za prevoz,« je pojasnila Beškovnikova. Najbolj veseli bi bili, če bi v vrste tega hitro razvijajočega se podjetja (na leto zaposlijo od 30 do 50 sodelavcev) pridobili kovinarje, orodjarje, rezkalce, strojne tehnike in tudi nekaj inženirjev strojništva. Za poseben uspeh si štejejo, da jim doslej ni bilo treba zaposlovati tujcev. A če bo širitev proizvodnje še naprej tako silovita, se zna zgoditi, da bodo morali po delovno silo na tuje. Za starše je pomemben denar Četudi se nekaterim zdi, da bi si lahko z napačno izbiro poklica za vedno zapečatili usodo, le ni tako hudo. Znane so zgodbe o mladih moških, ki so se v tridesetih letih naposled le odločili prisluhniti notranjemu glasu in se iz tehničnega poklica preusmerili na primer za vzgojitelja predšolskih otrok. Matej je eden izmed njih: »Že od nekdaj je bil ta poklic v meni. A povejte mi, kateri fant se bo po koncu osnovne šole odločil za srednjo vzgojiteljsko? Se mu bodo ja smejali!« Zagotovo pa se nekaj mladostnikov pri odločanju o nadaljnjem šolanju spopada s precejšnjimi težavami. Skupina petih dijakov 3. letnika splošne gimnazije v Velenju mi je priznala: »Ja, grozno težko se je odločiti, kaj bi radi delali vse življenje.« Karkoli že menimo o današnji mladini, za vse očitno ni na prvem mestu denar. Moji sogovorniki Marko, Tomaž, Arnela, Lana in Sara so bolj poudarjali dvom, ali bodo izbrana poklic in delo opravljali z veseljem. Bojijo se zdolgočasenosti in zamorjenosti na delovnem mestu. Lani so starši dejali, da bo denarja veliko, če bo zdravnica. Najstnica jim je odvrnila, da je zanje očitno pomemben zgolj denar, a jo je mama izzvala: »A ti nimaš rada denarja?« Tudi Marko je pritrdil, da starši poklic zdravnika dojemajo kot poklic zanesljivega in obilnega zaslužka. »Prav zaradi tega me silijo, da bi se vpisal na medicinsko fakulteto. Ne bi rekel, da se njihovemu prigovarjanju upiram – bolj ga ignoriram. Če nočem biti kirurg, pač ne bom. Študiral bom to, kar me veseli in zanima.« Podpora staršev jim kljub temu veliko pomeni in je marsikdaj tudi odločilna. Sara je razložila, kako so se stvari odvijale proti koncu osnovne šole. »Vedno sem govorila: ko bom velika, bom igralka. Po koncu osnovne šole sem nameravala na igralsko gimnazijo v Novo Gorico, a so nastala trenja s starši. Saj ne rečejo, da ne smeš. Izrečejo še odločilnejši stavek: jaz ti pustim, ampak se sama odloči. Tako ti dajo znak, da niso popolnoma na tvoji strani. Vate se naseli dvom, zavedaš se svoje nezrelosti – in na koncu sem ostala doma, v Velenju.« Zavedajo se, da tudi fakultetna izobrazba ne pomeni zanesljive zaposlitve. »Drugje je že normalno, da v življenju zamenjaš dva ali tri poklice. Zato me ni strah – se bomo pač prilagajali. Ni panike!« so optimistično sklenili pogovor. Kam po osnovni šoli? Jure iz Ljubljane: »Vsi imamo že neko vizijo, kam bomo šli po osnovni šoli in tudi kaj bomo šli študirat. Nekateri z nižjimi ocenami se odločajo sproti. S prijatelji ciljamo na pravo, FDV, medicino. Drugi recimo na avtomehanične šole itn. Eden izmed sošolcev bi rad v življenju risal, drugi pa bi rad postal modni oblikovalec.« Nika iz Ljubljane: »Če bi vedela, kaj hočem biti v življenju, bi šla na srednjo poklicno, tako pa ne vem in grem na gimnazijo. Sošolci, ki gredo na poklicne šole, izbirajo frizersko, gostinsko, precej jih gre tudi na oblikovno.« Miha iz Gornjega Grada: »Veseli me poklic prodajalca, zato bom šel na to šolo. Pri odločanju so mi svetovali starši, predvsem mama. Bilo je težko, a sem zdaj odločen. Po koncu srednje šole se bom najbrž zaposlil.« Tekst: MARIJA JEVNIŠEK Foto: Stockxpert
|
|
|