sonchek
|
IZVIRNO SPOROČILO: ninocka Tanayya, tole je pa tebi namenjeno - upam, da sta s tvojim ze v boljsih odnosih in da kmalu zgladita vse nesporazumcke Drugace so pa tile nasi moski....ah, no, sej ma vsaka saj enga doma Oni so nasi prvi otroci. Navajeni so neke rutine, ki je samo nasa in ne spustijo nikogar zraven. Branijo nas pred vsemi, ki bi nas jim lahko ukradli, ljubosumni so na vsakega, ki nas lepo pogleda...potem pa - nosece smo! Ojoj! Jst mislim, da moski sam od sebe nikoli ne bo izjavil: Draga, mislim, da je cas, sa imava otroka. Ponavadi so otroci bolj ali manj zelja z zenske strani (pa to ne pomeni, da si jih moski ne zelijo), samo njim je tko komot tko kot so, pa vedno imajo se tisoc in eno stvar za narest (od svetovnega prvenstva v fuzbalu, ki ga morajo NUJNO vidt, do OI, pa do kampiranja v puscavi, ker preden bo ocka, pa mora narest se to...). In pac odlasajo in odlasajo z otroci, dokler se mi 100% ne odlocimo za njih. Na zalost pa nam tudi malo tece voda v grlo (beri tiktaka bioloska ura), oni so pac sposobni otroka narest se pri 80ih. Dvomim, da ga lahko katerakoli zenska pri 80ih donosi Ja, in me se odlocimo, da se mamo tako radi in da bi bilo fino imet se enega skratka, ki bo potrdil vso to naso ljubezen. Moski se strinjajo, potem pa... Nosecnost za zenske (vsaj za vecino) je nekja najlepsega, do trenutko, ko v rokah drzijo svojega otroka. Zivijo in dihajo z otrokom 9 mesecev, pazijo na prehrano, se odpodvedujejo stvarem, ki bi otroku skodile in delajo vse za dobro majhnega bitjeca. Cutimo prve brcike, cutimo, kako nam trebuh raste, kako nas srbi koza, kako nam je zaradi otroka slabo, cutimo kako prekleto lahko boli, ko nas brcne tja nekma pod rebra. IN trpimo, ko rojevamo. Vse za tisto majhno bitje. Moski pa to dozivljajo drugace - oni so za vse to prikrajsani, edino kar vidijo je nas trebuh in kako smo vedno bolj okorne in nekatere celo grozno obcutljive (verejtno se se spomnete poplav solz?). Cetudi nas imajo se tako radi, nosecnosti ne dozivljajo enako kot me in je tudi ne morejo. Verjetno so prav tako globoko v sebi prestraseni in se sprasujejo, ce bodo dobri ocetje, ce bodo sposobni nam stati o strani, pomagati pri porodu in da jim ne bo slabo, da bi padli skupaj. Bojijo se za nas in za otroka. A na glas tega ne bodo priznali. Roko na srce, sej ce bi rekli, da jih je strah, bi jih pa tudi me takoj obtozile, da nas ne marajo, da si ne zelijo otroka, da kaj sploh se delamo z njim...itd. Ko se otrok rodi, pa morajo svoje mesto hoces-noces odtopiti njemu. Sami so zdaj prestvljeni v drugi plan, nase zivljenje se bolj ali manj vrti okrog otroka. Vsi tisti Nasi trenutki, ki smo jih imeli, izginevajo, saj dojencek sprva zahteva 1000, ne samo 100% pozornost. Mamice smo se utrujene od poroda, trudimo se z dojenjem, lovimo se z previjanjem, hranjenjem, pocivanjem - moski pa nam niso v pomoc. Revezi so dejansko se bolj zgubljeni kot me, ampak nam tega ne morejo pokazati, ker bodo nesposobni, nas ne marajo, ne marajo otroka...po drugi strani pa morajo nenehno tolaziti nas in nase izpade, da smo popolnoma nesposobne mame (kar seveda ni res), ko gre kaksen dan vse narobe in nas spodbujati, da ne bi obupale (npr. z dojenjem). Ko zivljenje bolj ali manj stece na neke normalne tire, ugitovijo, da z otrokom nimajo kaj poceti - previjanje jih dolgocasi, ko ga enkrat obvladajo, hraniti ga ne morejo, ce se otrok doji, za igranje pa je se premajhen. In kaj naj zdaj ocka pocne? Se takrat, ko se spravi otroka problect in previt, pa najdemo miljon napak, da to ni naredil prav, da tisti stumfki pa reees NE PASEJO k tem hlacam in barvi oci nasih srckov.... In pocasi obupajo. Potem pride se faza, ko je otrok mocno navezan na mamico in plane v jok, ko ga ocka samo pogleda. In pol naj jim se kdo rece, da je lepo imeti otroka Seveda pa vse to mine - otrok zraste, enako se naveze na oba starsa oz. v dolocenem obdobju na oceta se bolj. Zacne se igrati, odziva se na oceta in zivljenje postane prelepo. Jah, ce se starsa strinjata v vzgoji IN dokler zena ne rece: Dragi, spet sem noseca Mal sem zabluzila, hotla sem povedat, da je normalno, da se vsi pari po porodu kregajo. Pa ne samo pri prvem, tudi pri drugem, tretjem otroku. Moski so pac nasi najvecji otroci in potem nas prevzamejo tapravi otroci, oni pa dobesedno zvisijo. Ze ce se pogovarjamo z njimi in bo sred pogovora otrok zajokal, bom koncale s pogovorom in tekle gledat kaj je. Ce so nas meli do zdaj in odgnali vse ostale moske - otroka ne morejo. Zenske bomo vedno dale prednost otroku pred moskim. IN kaj nja naredi on? A naj bo ljubosumne al ne? In ce bo, zaboga, ljubosumen je na svojega otroka!!! Na tisto majhno, nedolzno bitjece. Vsak par bi si moral vzat vsaj 1 prost dan na mesec (ce ima moznost) in samo zase. IN obnovit stare navade - kino, kavice, vecerje...In tisti trenutek odmisliti otroka in flaske in plenicke in se resnicno posvetiti samo sebi. Je pa tezko. To je samo moje opazanje in sem ga napisal cist tko mal v razmislek. Je lih moj prsu, sem hotla se napisat, kako je moj dozivljal prvo in drugo nosecnost, bom pa pol. tole si pa res fullll dobr napisala..svaka ti čast!!!!! , ...prov spravt si morm ta post in ga vsakič prebrat ko gre kaj narobe..hahahaha HVALA TI!!!! p.s.: še to morm napisat..fulll ste vse superca na slikcah....no in super da ste se imele fajn..in komaj čakam da še ostale spoznam... Zdej se gremo pa kopat... papa
_____________________________
Kaj ti pove moj topli objem, ko k sebi te privijem: ljubo moje detece, zate le živim in bijem...(26.11.2007 in 27.09.2009) -------------------------------- str. U-84
|